Drugi pa je tako zelo Anglež, da celo besedo "British" izgovarja z malce nelagodja. Kaj bi naj sploh bilo to "British", pravi, v kulturnem pomenu čisto nič, v literarnem še manj kot nič, jaz sem samo "English", angleški pisatelj.

Samo dve srečanji, vendar pa se za obema rišejo slutnje velike zgodbe dvajsetega stoletja, v katerem sta živela in ga vsak po svoje zaznamovala.

1.

V mojih zapiskih se prvo srečanje zgodi 4. novembra 1993 v Varšavi. To je slišati kot nekaj zelo davnega, tam daleč izza konca dvajsetega stoletja, v času po padcu berlinskega zidu, slišati je, kakor da govorim o času, ki ga nikjer več ni, ki obstaja samo še v zgodovinskih knjigah ali v zgodbah, ki si jih pripovedujemo in komaj še koga zanimajo.

Sedimo pri večerji v judovski restavraciji in naročamo stare judovske jedi, ki so bile nekoč doma na Poljskem, razne aspike z ribami in zelenjavo, nekoč si jih menda lahko dobil skoraj povsod, ker so bili skoraj povsod v Varšavi tudi Judje. Dokler ni tja prišel strašni človek iz naših krajev, ki ga svet ne bo pozabil, namreč Odilo Globočnik. Danes je ta restavracija samo še reliquiae reliquiarum neke velike človeške in kulturne skupnosti, ki je stoletja živela tukaj. Ker vsi, ki sedimo pri literarnem omizju vemo, zakaj te skupnosti ni več, je povsem presenetljivo, ko George Steiner skorajda veselo reče, da obstaja tudi filosemitizem, prav tako kakor obstaja antisemitizem. Filosemitizem? Prvič slišim za tako optimistično naziranje. Pravzaprav mi je blizu, kajti kogar je prevzela silovitost in slikovitost biblijskih zgodb, mu mora biti blizu tudi usoda davnega Izraela, Judeje in razseljenega ljudstva.

Czesław Miłosz mu previdno pritrdi in pripoveduje o literaturi poljskih Judov, njihovi živahni revijalni in založniški dejavnosti, o povezavah med poljskimi in judovskimi pisatelji. Andrej Sinjavski, alias Abram Terc, ki bi lahko iz svoje ruske izkušnje prav tako spregovoril o anti- in filosemitizmu, molči. Dolga leta gulaga in še daljša v emigraciji so ga naredila zagrenjenega in molčečega. George Steiner pravi, da celo v Cambridgeu najdeš filosemite, ni jih prav dosti, ampak obstajajo.

Čeprav je med nami Czesław Miłosz, ki ga na Poljskem poslušajo kakor preroka, je zvezda omizja živahni sivolasi profesor iz Cambridgea. Zdaj pravi, da je to, kar smo dobili v Vzhodni Evropi po padcu zidu in osvoboditvi – kulturna katastrofa. Degradacija v knjigarnah, iz katerih izginja visoka literatura. V gledališča, ki so bila nekoč polna estetske in družbene napetosti, se zdaj seli zgolj zabava. Pripoveduje, kako je bil navdušen, ko je v Katovicah iskal avantgardno gledališče in res našel neko predstavo znamenitega Kantorja. Zdaj pa povsod samo Broadway, v Varšavi, v Pragi, povsod.

In ko potem ostaneva sama v preddverju hotela Grand Orbit, kjer pohištvo še zmeraj spominja na rustikalne socialistične čase, se Steiner razgovori o prostitutkah. Neko leto, ko sta tukaj predavala z Györgyjem Lukácsem, so v teh hotelih uboge punce vse po vrsti morale delati tudi za policijo.

Nekaj mesecev zatem, pravijo zapiski, julija 1994, poslušam njegovo predavanje v Cambridgeu. George Steiner govori o človekovem spominu, ki je največji rezervoar izkušnje in znanja. Bolj raznovrsten je kot besedila, ki jih pišemo in beremo. Zato so teologi nasprotovali pisanju svetih tekstov; tekst namreč miruje, ne odgovarja, uničuje spomin. Pravzaprav ga dela negibnega, kajti besedilo v svojem mirovanju ni zmožno odgovarjati na nova vprašanja. Spomin pa je dejaven, ne miruje, nenehno deluje. In vendar je branje edina možnost, da se ob njem vprašujemo o najpomembnejših stvareh in si nanje tudi odgovarjamo. To je mogoče samo v tišini, s knjigo v roki. Računalništvo in televizijski hrup pa prinašata "cultural leveling", izravnavo, masovno ničvrednost. Branje v tišini je postalo stvar intelektualne elite. Predavatelj Steiner se posmehuje: Zaradi takih stališč me imajo za elitista, konservativca, še več, za desničarja, neka gospa je napisala celo, da sem fašist. Smeje se. Tudi občinstvo se smeje. Če sem natančnejši, reče, sem torej "platonski neofašistični elitist".

Po predavanju kratko srečanje z elitistom. Spominjava se Varšave. Preden ga obkrožijo občudovalci, me vpraša, ali kaj pišem. Referate za simpozije v Varšavi, rečem. Steiner, ki ljubi ironijo, na svoj in na tuj račun, se veselo zasmeje, odgovor mu je všeč.

2.

Moral bi povedati, da so vsa srečanja v tistih letih potekala v senci vojne v Jugoslaviji. Tudi simpozij o "Literaturi in demokraciji" v Varšavi, na katerem sva sodelovala še z Miłoszem in Sinjavskim. je potekal v znamenju mračnih dogodkov v Bosni in drugod na Balkanu. Nenehno sem moral nekaj pojasnjevati – o državljanski vojni nekoč v Sloveniji in danes v Bosni.

Temu se ni mogoče izogniti in pobegniti v pogovore o svetih tekstih, kulturnih katastrofah in pomembnosti branja v tišini. Nič čudnega, pravijo moji zapiski, da je tudi moje srečanje z mirom Anglije povezano z nasiljem in vojno v Jugi.

Sinoči: nasilje pred kavarnico Don Pasquale, nedaleč od Trinity Collegea. Rdeč avto se ustavi, iz njega skočijo trije mladi moški s palicami in začnejo pretepati črnolasega fanta, ki se izkušeno in spretno brani, potem pobegne.

Moj prihod v Cambridge, to mirno mesto tradicije in znanja, je v znamenju nasilja, tem na ulici in onim, veliko hujšim, tam daleč na našem koncu sveta.

Na klop pred klubsko dvorano Downing Collegea k meni prisede starejši moški. Večeri se. Predavanja so pri koncu. Malo prej sem ga videl prihajati čez trato, njegova spremljevalka se je zadržala z nekom v klepetu. Moški je težko hodil, iz sandal so mu gledali rdeči, otekli palci (putika?), njegov obraz je prepreden z drobnimi starčevskimi žilicami, okrog vratu ima zavezano rdečo rutico.

Zdaj sedi ob meni in me potreplja po kolenu. Vidim, kaj bereš, reče. Ja, berem članek o Bosni v Independentu. Ob tem prijaznem trepljanju po kolenu se nervozno umaknem, rad bi bil sam, zato sem sedel na to klop. Vpraša me, ali sem iz Bosne. Očitno zato, ker berem članek o nesrečni deželi. Nisem, je pa Bosna blizu Slovenije, od tam prihajam. Ja, Slovenijo poznam, pravi. Nekdo mu je pisal, da so tam izdali njegovo knjigo, prav veselilo bi ga, ko bi jo lahko videl, prosil je agenta, naj uredi, da mu jo pošljejo, pa potem ni bilo nobenega odgovora. Razumljivo, reče, kdo bo pošiljal knjige, če je vojna. V Sloveniji ni več vojne, rečem. Potem neznanec molči, čez čas bolj zase spregovori: Prekleto grde stvari se dogajajo tam pri vas na Balkanu. Gledava široko zeleno trato z redkimi sprehajalci, rečem: Tukaj pa takšna idila. Pogleda me in umolkne, kot da ne razume, o čem sploh govorim.

Pride njegova spremljevalka, prime ga pod roko in počasi odideta skozi večerne sence, ki legajo na prostrano travnato pokrajino med starimi sivimi zgradbami.

Danes dopoldne pa starega gospoda z rdečo rutico zagledam za govorniškim pultom seminarja. John Fowles. Ženska francoskega poročnika.

Takoj na začetku se malo vznejevolji, ker ga napovejo kot predstavnika britanske literature. British, reče z nejevoljno grimaso na obrazu, kaj naj bi to sploh bilo?

Jaz sem English, nič drugega, angleški pisatelj.

Težko govori. Kakor v sinočnjem pogovoru je tudi zdaj njegovo govorjenje v tematskih sklopih logično, vendar ga takoj zatem odnaša v vse smeri. Komaj da spregovori o svojih knjigah. Zmeraj znova se vrača v mladost, ko je moral špecati in kaznovati sošolce. Menda so jih pretepali s palicami. Tudi on je to počel. Bil sem kot gauleiter v KZ, pravi Fowles. Anglija je bila takrat strašna. Tega si sploh ne morete predstavljati, kako strašna je bila. Pozneje smo radi hodili v Francijo, njena mediteranska in katoliška natura, ki zna odpuščati, vino in vse drugo, kar ima ta dežela v svojem veselju do življenja.

Njegovo obujanje spominov prekinjajo dolga molčanja. Občinstvo med temi tišinami otrpne v nekakšni negotovosti: ali bo sploh nadaljeval? Kakor da pisatelju ni do govorjenja, še najmanj do govorjenja o literaturi. Seveda, vse je napisal, veliko odličnih knjig, ne samo slavne Ženske francoskega poročnika. Kakor da bi s svojim molčanjem hotel reči: Preberite raje, nimam kaj dodati.

Spomnim se, kako je sinoči na klopi v nekem hipu med pogovorom izgubil nit in rekel, da mi ne bi rad preveč pojasnjeval. Potem je izrekel skrivnostni stavek: It's in the text but it's not in my mind.

Drago Jančar (1948, Maribor) je pisatelj, dramatik in esejist, eden najbolj prevajanih sodobnih slovenskih pisateljev in prepoznaven kulturni ambasador. Leta 1973, po izidu svojega romanesknega prvenca, je bil obtožen sovražne propagande in je nekaj mesecev preživel v zaporu. Konec osemdesetih je bil predsednik slovenskega centra PEN, angažiral se je za demokratizacijo Slovenije in njeno osamosvojitev. V tujini se je uveljavljal ob številnih študijskih bivanjih po Evropi in ZDA in srečevanjih s svojimi sodobniki iz sveta umetnosti in politike. V svojih delih se vseskozi posveča političnim, kulturnim in družbenim vprašanjem.