"Pravijo, da je v vsakem prevajalcu potuhnjen in nerealiziran pisatelj. Mogoče se je skrival tudi v meni. Ne rečem, da sem zdaj pisatelj. Še zmeraj sem bolj prevajalec. Nekoč me je prijelo, da bi skušal stvari formulirati še na kakšen drug način, in sem se opogumil. Najprej sem svoje pisanje pokazal kakšnemu prijatelju ali ga kam poslal, potem pa sem dobil spodbudo, da sem nekaj naredil," pravi Berger.

Njegovo najnovejše delo so Povzetki, v katerih obuja pozabljene in izgubljene navade. Knjiga je izšla pri Mladinski knjigi, kjer bodo kmalu izdali tudi Begerjev prevod romana Da se ne izgubiš tu okrog nobelovca Patricka Modianoja.

"Oče" Klasikov Kondorja
Aleš Berger, ki je prav danes dopolnil 70 let, je diplomiral iz primerjalne književnosti in francoščine leta 1970 na ljubljanski filozofski fakulteti. Deloval je kot novinar v kulturni redakciji ljubljanskega radia, od leta 1978 pa kot urednik za prevodno književnost pri založbi Mladinska knjiga. Bil je urednik stare šole, bedel je nad znamenito knjižno zbirko Kondor in ustanovil zbirko Klasiki Kondorja. Po triletni prekinitvi je obudil zbirko svetovne poezije Lirika in za svoje delo leta 2008 prejel Schwentnerjevo nagrado.

Veliko branja, izbiranja in odklanjanja
"Veliko je bilo branja, veliko izbiranja, pogovarjanja s sodelavci, sprejemanja njihovih predlogov, žali bog tudi odklanjanja," pravi in dodaja, da je sicer bilo tudi veliko napetosti s prodajnimi službami, ki so del programa založbe, za katerega je s sodelavci menil, da je nekaj vreden, imele za elitističnega, kar se slabo prodaja. "Pod mojim pokroviteljstvom je zraslo kar lepo število danes uglednih prevajalcev, posrečilo pa se mi je tudi izdati kar nekaj knjig, ki so bile, so in še bodo nekaj nepozabnega v slovenskem založništvu," se še spominja.

Bergerja veseli, da se lahko Mladinska knjiga še danes pohvali s programom, ki uspešno pluje med zahtevnejšo literaturo in lahkotnejšimi žanri. Opaža, da na slovenskem trgu deluje kar nekaj manjših založb, ki izdajajo kakovostno literaturo, na knjižnem sejmu pa vselej naleti na določene založbe, katerih programa sicer podrobno ne pozna, so pa usmerjene predvsem v žanrsko literaturo.

"Naj cveti sto cvetov. Zaradi teh založb ni nikjer nobene dobre knjige manj."
"Mislim, da takšne založbe živijo predvsem na osnovi našega, sicer pozitivnega in plemenitega, sistema knjižnic, saj njihove knjige pač odkupujejo. To pa sicer ni moja težava. Naj cveti sto cvetov. Zaradi teh založb ni nikjer nobene dobre knjige manj. Bolj bistveno je, da velike založbe, kolikor jih še pri nas je, ohranjajo kulturni del programa in si prizadevajo, da ta ne upada, ne po številu naslovov ne po kakovosti," pravi.

Še vedno prevaja, vendar trenutno zgolj iz francoščine. Je pa v preteklosti v slovensko besedo prenesel marsikatero špansko delo. V njegovem prevodu lahko beremo vrsto klasikov, med drugim Bretona, Becketta, Borgesa, Queneauja, Lorco, Moliera in Preverta.

Za svoje delo je bil večkrat nagrajen; za prevod Queneaujevih Vaj v slogu je leta 1983 prejel Sovretovo nagrado, leta 1987 je za prevod Maldororjevih spevov, ki jih podpisuje Isidore Ducasse Lautreamont, prejel nagrado Prešernovega sklada.

Nedokončan ostal en sam prevod
Kot pravi, je imel srečo, da je večino knjižnih prevodov po različnih založbah predlagal sam in so bili vsi uslišani. Neprevedeno je ostalo samo eno delo, ki se ga je lotil, in sicer Izgin Georgesa Pereca. Gre za 300 strani dolg roman, v katerem ni niti enkrat uporabljena najpogostejša francoska črka E. Berger je prevedel dobrih 50 strani, ki so bile objavljene v Novi reviji, a zadeva tudi kolegov ni zanimala in tako je prevod opustil.

Krčenje prostora za kritiko
Berger, ki se je veliko posvečal tudi gledališki kritiki, opaža, da se je prostor za kritiko in refleksijo v tiskanih medijih zelo zožil, veliko več prostora pa je namenjenega promociji. Pred kratkim je našel izvod Književnih listov iz leta 2004, ki so izhajali na 16 straneh, danes pa so le bleda senca tega. Prav tako v njegovih časih ni bilo znakovnih omejitev. Če je o neki predstavi denimo napisal dvostransko kritiko, je bilo takoj jasno, da o njej nima najboljšega mnenja.

"Zdaj so mlajše kolegice in kolegi popolnoma fiksirani v manjši prostor in edino znamenje njihovega mnenja so lahko zvezdice ali pike." Kritika se resda seli na splet, opaža, vendar se ob tem sprašuje, kakšen domet imajo te kritike in kakšna so merila za objavo na spletu. Ob tem prepoznava stiske in težave mlajših kolegov, ki zaradi krčenja prostora za objavo težko dobijo delo in hkrati težko izpolnjujejo merila ministrstva za ohranjanje statusa.

K leposlovju
Svoja razmišljanja in spomine je strnjeval v eseje. Leta 1998 je bil za svoje esejistično delo, za zbirko Krokiji in beležke, nagrajen z Rožančevo nagrado. Leta 2011 je izšla knjiga spominov oziroma esejev o kulturi Omara v kleti. V svojih poznih petdesetih letih se je prepustil tudi svetu literature. Najprej je leta 2004 izdal zbirko kratkih zgodb Zagatne zgodbe, ki jim je leta 2006 sledila drama Zmenki. Za otroke je napisal dramo Noji nad Triglavom (2006) in izdal zbirko pesmi Nono z Bleda (2010).