Andrej Jemec, rojen v Vižmarjih pri Ljubljani leta 1934, je ena osrednjih osebnosti slovenske likovne umetnosti druge polovice 20. stoletja in prve četrtine 21. stoletja, ki ju je zaznamoval zlasti s slikarskim in grafičnim opusom, s pedagoškim delom na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kot svetovalec pri vprašanjih likovne podobe prostorov ter kot premišljevalec o družbenih vprašanjih in kulturnih pojavih naše dobe, kar povzema z naslovi svojih likovnih del in s publicističnimi zapisi. Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je v letih 1953–1958 študiral slikarstvo (Marij Pregelj in Gabrijel Stupica) in grafiko (Riko Debenjak in Božidar Jakac), v letih 1973–1999 pa je na isti instituciji poučeval risanje in slikanje ter bil tudi dekan. Andrej Jemec je od 2001 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegova likovna dela hranijo vse najpomembnejše muzejske oziroma galerijske institucije doma ter številne v tujini, med njimi tako ugledne, kot so Tate v Londonu, Albertina na Dunaju, Nacionalni muzej moderne umetnosti v Tokiu, Kongresna knjižnica v Washingtonu, Muzej savremene umetnosti v Beogradu.

Monografija kot pregled slikarskega opusa
Nova monografija se sicer posveča le enemu delu vsestranskega Jemčevega umetniškega delovanja – slikarstvu – ki pa je tako temeljno in temeljito, da obsega knjiga 439 strani velikega formata s 325 reprodukcijami. Na predstavitvi je akademik Jožef Muhovič poudaril, da imajo "monografije eno posebno prednost – tako velike retrospektive, kot jo lahko vidimo skozi eno monografijo, ne more pripraviti nobena galerija na svetu. Res pa je, da se moramo v monografiji na neki način odreči originalu, vidimo reprodukcije. Ampak jih vidimo v eni taki zelo sklenjeni obliki, ki pa je sicer neopazna, ker so slike individualizirane – nahajajo se v različnih depojih, v različnih muzejih, in jih tako skupaj nikoli ne vidimo."

V tem je tudi pomen nove monografije, katere priprave na izdajo so se zaradi iskanja del v domačih in predvsem tujih galerijah, muzejih in zbirkah ter njihovega fotografiranja, zavlekle na več let.

Andrej Jemec je v sedmih desetletjih ustvarjanja prešel vrsto faz: študijske stilizirano realistične (ki se spogleduje s kubistično deformacijo predmetov), barvitih podob z nizanjem urejenih barvnih ploskev, slik s spontano temno slikarsko potezo nad presevajočo svetlobo, monokromnih zlato presvetljenih podob z abstraktnimi krajinami, prve faze barvitih gestualnih del, nato barvitih organskih ploskev (po Marijanu Tršarju ledvičastih oblik), ki jim sledijo dela strožjih geometriziranih oblik z omejeno barvno paleto ter drugo obdobje barvitih gestualnih abstraktnih del, ki jih nadaljuje še v svojem aktualnem ustvarjanju. Vseh faz niti ni mogoče natančneje orisati, saj je Jemčev opus res obsežen, gotovo pa je, da se je prav v vsaki od njih izmojstril ter z gesto, barvo in svetlobo ustvaril prepoznaven likovni svet, ki živi zlasti v slikah velikih formatov. Ocenjevalci njegovega slikarstva vidijo tako ekspresivne kot lirične tendence, večkrat sobivajoče v dvojnosti umetniškega izraza.

Zapisi spremljevalcev, ocenjevalcev in prijateljev
Besedila za monografijo so prispevali akademiki Tonko Maroević, Milček Komelj in Niko Grafenauer (z zadnjima dvema je Jemca povezovalo tudi aktivno delovanje v Novi reviji), ki vsak na svoj način motrijo velik Jemčev opus, v dodatku pa so predstavljeni še biografija, seznam samostojnih in skupinskih razstav, nagrade in priznanja, dela v zbirkah in bibliografija. Maroević je svoje besedilo dokončal pred smrtjo in je posebej poudaril starejše spomine na umetnika in njegova zgodnja dela: "Ob prvem srečanju s slikarstvom Andreja Jemca – in od takrat je minilo že več kot pol stoletja – mi je ostala v spominu intenziteta gestualnosti, osvobojena v kadru močnega svetlobnega žarčenja. Srečal sem se torej z umetnikom, ki se globoko zaveda narave svojega medija, ki z enako pozornostjo pušča sledove emotivnega odnosa, kot sistematično tonsko obdeluje površino, na katero potem temperamentno posega." Komelj pa je na predstavitvi monografije poudaril prisotnost Jemca v našem kulturnem prostoru in odnos s kolegi umetniki: "Jemca niso občudovali samo slikarji in pesniki, ampak je v interpretacijah njegovih del ničkolikokrat omenjeno, kako so muzikalna. Po drugi strani pa je tudi v slikah, ki so razblinjene, vedno videti neko rdečo nit ali pa arhitektoniko, zato ga cenijo tudi arhitekti – ena slika je posvečena arhitektu Ravnikarju. Se pravi – arhitekti, pesniki in tudi glasbeniki najdejo notri nekaj, kar jih spodbuja in jih navdihuje."

Andrej Jemec je ustvaril obsežen, tehten in nagrajen slikarski opus (tudi Prešernova nagrada za življenjsko delo leta 1994), ki se je že trdno umestil v zgodovino naše likovne umetnosti. Ni samo slikar, ukvarja se tudi z grafiko, risbo, tapiserijo, skulpturo, barvnimi stekli, grafičnim oblikovanjem. Pri vprašanjih barvnega skladja v arhitekturi je sodeloval pri večjih in odmevnih projektih, spomnimo na Cankarjev dom v Ljubljani ali na prenovljeno župnijsko cerkev v Trnovem v Ljubljani. Je tudi avtor likovnih del v monumentalnih slikarskih tehnikah, kot je mozaična podoba sv. Krištofa na zunanjščini cerkve sv. Lovrenca nad Zabreznico. Ob vidnejših delih velikih formatov iz javnih prostorov ter v razstaviščih doma in v tujini pa je pomemben del njegovega opusa tudi v manjših formatih, ne nazadnje v zarisih, ki nastajajo kot Jemčev slikarski dnevnik – vse do danes.