švedska pesnica iranskih korenin Athena Farrokhzad.

V svojem pesniškem delu se vedno obrača k pluralnosti in večglasju. Tudi v knjigi Človeštvo sladkanja in klanja, slovenskem prevodu dela njene pesniške zbirke Bela suita, ki je v sklopu letošnjih Dni poezije in vina izšla pri Založbi Beletrina.

Na Ptuju že drugič naslavljali Evropo
Farrokhzad je bila gostja letošnjega, že 22. pesniškega festivala - z branjem svojega Odprtega pisma Evropi je na ptujskem Vrazovem trgu v sredo, 22. avgusta, odprla festival, v švedščini ob slovenskih in angleških podnapisih. Pri Dnevih poezije in vina so letos že drugič izvedli projekt odprtega pisma, znotraj katerega povabijo enega evropskih pesnikov in pesnic, da naslovi institucije, politike, medije in Evropejce o najbolj perečih družbenih temah.

35-letna pesnica je študirala francoščino in kreativno pisanje, poleg pesnjenja pa deluje kot literarna kritičarka, dramatičarka, učiteljica kreativnega pisanja in prevajalka. V švedščino je prevedla dela Marguerite Duras, Adrienne Rich, Nicole Brossard in Jacqueline Woodson.

V najinem pogovoru je med drugim govorila o družinskih članih kot antičnih športnih komentatorjih, o iskanju pluralnosti izkušenj in političnih mnenj, o besu Allena Ginsberga in o tem, kako je pisanje v paru spremenilo njeno poezijo. Celoten intervju si lahko preberete spodaj.

Vaša pesniška zbirka, del katere je nedavno doživel prevod v slovenščino, se začne z verzom: "Moja družina je prispela sem v marksistično tradicijo" in nadaljuje s citati različnih družinskih članov. Kako se zgodovina vašega družinskega življenja vpleta v poezijo?
Kot pri vseh pisateljih to ni zgodba mojega življenja, čeprav jemlje nekatere podobe iz mojega življenjepisa. Želela sem se igrati z biografskostjo, ne da bi pisala biografijo. Zbirka, ki se začne z omembo družine in nadaljuje s citati mame, očeta, brata in babice, se bo seveda brala kot biografija, a gre bolj za igro okoli domnevanj tega, kaj biografija je. Hotela sem, da bralci mislijo, da berejo citate mojega brata, a nato nenadoma spoznajo, da gre pravzaprav za citate Jezusa, Beyonce in drugih.

Zbirka se začne s citatno prozo, nadaljuje pa lirsko. Se je to zgodilo spontano med pisanjem, ta prehod iz poezije v prozi v "klasično" poezijo?
Pesmi o družini so iz prologa, preostala zbirka pa je lirska, večinoma tematizira naravo, telo, jezik - velike teme poezije. S prologom sem želela poezijo aktualizirati, jo postaviti v svet, preden začne peti. Ravno ta prvi verz se mi je zdel pomemben, ker umesti pesmi v zgodovinski kontekst. In seveda, izhajati iz marksistične tradicije ne pomeni izhajati iz marksistične ali socialistične družbe.

Zakaj ste se odločili za takšno obliko kontekstualizacije - vrsto različnih glasov, večosebnega pripovedovalca?

Želela sem napisati nekaj kompleksnega. Nekaj, kar ni enoosebno v eksistencialnem ali političnem smislu. Želela sem vključiti več glasov, ki bi se lahko med seboj sporekli, si nasprotovali, se pogajali. Vojne, migracije, razpad Jugoslavije, torej makropolitične sheme, ki jim je podvržena velika skupina ljudi, se izkusijo in živijo na različne načine. Vsak dogajanje doživlja drugače, celo ljudje iz iste družine, ki so iste starosti. Razlikujejo se izkušnje in strategije, s katerimi ljudje krmarijo po teh izkušnjah. Tudi končajo se v različnih ideoloških stališčih. Želela sem pokazati pluralnost glasov.

Ne zanima me "jaz pozicija", ker prehitro postane zgodba o uspehu. Še posebno, ko gre za zgodbe, ki imajo opravka z zatiranjem in izkušnjami nasilja. Ko se enkrat ubesedijo, se to vedno zgodi s položaja kulturne javnosti, srednjega razreda. Zgodbe dobijo neko notranjo logiko, postanejo zgodbe s strukturo "bilo je zelo slabo, ampak poglej me zdaj". Preziram te pripovedne vzorce – zgodbe o uspehu, v katerih "jaz" preseže svoje materialne okoliščine. To je ena najbolj nevarnih plati neoliberalne družbe.

Kaj pa je znotraj tega družina, kot jo predstavljate skozi citate?
Družina je zame grški zbor, ki se ne more vpletati v pripoved, ampak jo lahko le komentira. Družinski člani so kot nekakšni antični športni komentatorji. To ni knjiga o rasizmu, migracijah in vojnah, čeprav govori o vsem tem. Je knjiga o pogajanju glede narativ. O tem, kako različni družinski člani glede na politične spremembe spreminjajo svoj odnos do en drugega, svojega telesa in zgodovine.

Pa najdete kje v današnji Evropi danes možnost za takšno pluralnost zunaj poezije?
Evropa politično drvi v fašizem, a zagotovo obstaja veliko pobud in aktivističnih skupin znotraj kulture in politike, ki razmišljajo zunaj pojmov, ki sta jih kapitalizem in neoliberalizem poskušala nevtralizirati v naši zaznavi. Tu mislim na pojme mej, nacionalnih držav, tekmovalnosti, jedrskih družin. Agresivna ideološka mašina te koncepte oblači kot dane od boga ali narave, kar ni res. Zato je ključno izvajati analize diskurzov, napadati temelje. Pluralnost je naravna, ne pa ti pojmi.

V Odprtem pismu Evropi pa ste se odločili za en glas. Kako to?
Prva stvar, ki jo storim, ko si zadam nalogo nekaj napisati, je, da poiščem obliko pluralnosti. Veliko časa posvetim temu, kako bo lahko besedilo, ki ga bom napisala kot posameznica, predstavljal več glasov, več življenja kot samo moje. To mi je zelo pomembno, tako sem bila tudi vzgojena – izhajam iz aktivističnega, marksističnega okolja. Zame je osnova vsakega dela, tudi estetskega, sodelovanje in ne “jaz".

Pismo Evropi je malce drugačno, glede na moja druga dela. Govori sicer iz jaza, ampak izreče veliko nepovezanih stvari, skače sem ter tja, med različnimi vidiki in ravni vidikov glede Evrope. Ker je že sam predmet pisanja - Evropa kot celina - tako pluralen, je bil glas že sam po sebi pluralen.

V pismu se obračate k Allenu Ginsbergu in njegovi pesmi Amerika.
Ja, na to pesem sem najprej pomislila, ko so me poklicali in me povabili k pisanju pisma. "Evropa, dala sem ti vse, in zdaj sem nič." Nato sem opustila to misel, želela sem pisati o mitu feničanske princese. Nato se je izkazalo, da je že pesnik, ki je lani pisal Odprto pismo Evropi, uporabil ta mit. In sem se vrnila h Ginsbergu.

Amerika je bila ena mojih najljubših pesmi v gimnaziji. Še vedno mi je blizu, čeprav jo je napisal moški v 50. letih 20. stoletja. Nagovorila me je, ker se me je na neki način tikala. Zame je to čudna in presenetljivo kratka pesem, glede na to, da Ginsberg naslavlja Ameriko, kar je samo po sebi megalomansko. A to počne z obrobja tega, kar je Amerika. Ta megalomanski glas z obrobja, ki je tako neposreden in hkrati zapleten. Navdušilo me je, kako išče svoja mala nahajališča znotraj problemov celotne celine. Želela sem uporabiti ta ton: besen, narcisističen, obremenjen.

Poleg iskanja pluralnosti znotraj lastnega pisanja ste eno od pesniških zbirk napisali tudi v sodelovanju z drugo pesnico - Svetlano Cârstean. Kako se zgodi pesniški duet?
Na vabilo Romunskega kulturnega inštituta v Stockholmu vsako leto povabijo po enega švedskega in enega romunskega pesnika, da skupaj pišeta in prevajata - v obliki delavnice. Pred šestimi leti so povabili Svetlano Cârstean in mene, naju sparčkali v prevajalski duo. Skupaj naj bi delali deset dni, a se nama je kot sodelavkama zgodila velika ljubezenska zgodba. Čeprav je rojena leta 1969 in živi v Bukarešti, sva se nemudoma počutili kot sestri v poeziji. Nisva želeli prenehati pisati skupaj po tej delavnici. Tako je pozneje ona prevedla mojo pesniško zbirko v romunščino, jaz pa njeno v švedščino.

Ste prevajali njene pesmi iz angleščine?
Najin skupni jezik je bil francoščina, tako da sem prevajala iz francoščine oziroma kar skozi pogovor z njo. Ne govoriva namreč jezikov druga druge in ona ne razume angleško. To je bila transformativna izkušnja. Ko ne razumeš jezika, iz katerega prevajaš, moraš zaiti globoko v vesolje drugega, da lahko razumeš, kaj hoče povedati. Ugotovili sva, da naju je ta izkušnja obe zaznamovala, saj sva po tem pisali drugače. Kot pesnici sva začeli pisati druga o drugi in za drugo. Zato sva izdali tridelno knjigo - v prvem delu je zapisana moja poezija, v kateri je ona glavni lik, potem njena, kjer sem jaz glavni lik, in v tretjem skupaj iščeva povezavo med prevajalstvom in izdajstvom. Marguerite Duras je napisala, da mora pisati, da bi ugotovila, kaj bi napisala, če bi pisala. Midve pa sva prevajali, da bi izvedeli, kaj bi prevajali, če bi prevajali.