Dušica Kunaver, ki ji zaradi ljubezni do ljudskega izročila pravijo tudi "romantična etnologinja", je po podelitvi nagrade izrazila veselje, da je priznanje dobila ljudska pripoved, ki je "last vseh nas in nima ne lastnika ne avtorja". To, da je bila izmed vseh knjig izbrana in nagrajena prav knjiga z naslovom Sto slovenskih ljudskih, predstavlja zanjo veliko priznanje, ki priča, da je ljudskost končno spet prišla do veljave. "Vedno bolj se zavedamo, da je dediščina preteklosti tudi dota prihodnosti," je še dodala.

Ljudskost ohranjajo ljudje
Povedala je, da je začela pravljice kot tudi ljudske modrosti, pregovore, obrti in druga izročila zbirati že, ko je še delovala kot učiteljica, saj je z njimi prihajala v stik predvsem skozi delo z otroki.

Po upokojitvi si je tako zadala, da bo svoj interes razvila v nekaj večjega. Najprej je svoje delo izdajala v obliki člankov in krajših knjig, nato pa se je raziskovanja lotila tudi fizično: začela je obiskovati vrtce, šole in društva po vsej Sloveniji, največ pa, pravi, se je naučila prav v domovih za ostarele. "Tam so zdaj zadnje generacije koscev, tistih pravih, ki so kosili še s kosami; tam so tudi še zadnje ženice, ki so žele s srpom, zgodbe katerih sem si z velikim navdihom zapisovala. Tam šele doumeš, kako je naša ljuba domovina neskončno bogata z ljudsko dediščino in da ljudski rek 'vsaka vas ima svoj glas' prav zares drži," je dejala. "Težka industrija izhaja iz vaških kovačnic, tekstilna industrija iz vaških predic in tkalcev – pomembno je, da se tega zavedamo."

Knjiga je nastala kot skupinsko delo
Pravi, da je bila vabila založbe Morfem še posebej vesela, saj je lahko svoje gradivo končno zbrala v malce obširnejši obliki, ki sicer ne bi bila mogoča. Ob tem je poudarila še sodelovanje s "krasnim moštvom" 25 ilustratork in ilustratorjev, brez katerih delo ne bi bilo tako, kot je. Ilustracije so bile v večini ustvarjene posebej za izdajo te knjige, žirija pa je v utemeljitvi nagrade zapisala, da slovenski ilustratorji "bogat zgodovinski pripovedni izvir na različne načine bližajo sodobnemu času".

Zgodbe so ilustrirali Jaka Vukotič, Marta Bartolj, Adriano Janežič, Alenka Sottler, Ana Zavadlav, Andreja Peklar, Arjan Pregl, Danijel Demšar, Daša Simčič, Eva Mlinar, Gorazd Vahen, Igor Šinkovec, Ivan Mitrevski, Jelka Godec Schmidt, Jure Engelsberger, Liana Saje Wang, Marjan Manček, Maša Kozjek, Matija Medved, Mojca Cerjak, Peter Škerl, Polona Lovšin, Suzi Bricelj, Tina Dobrajc in Zvonko Čoh.

Knjiga je bila po besedah Helene Kraljič iz založbe Morfem še posebej pomembna, saj so pravljice dediščina, ki jo je po njenem mnenju treba še kako varovati. "Slovenijo smo želeli predstaviti v celoti, v eni knjigi in čim bolj zgoščeno," je še povedala Kraljič. Posebna zahvala gre tudi Tinetu Logarju, ki je med procesom pazil, da je izbor zgodb resnično pokrival celoten slovenski prostor, med drugim tudi Prlekijo in Benečijo, obenem pa ohranjal tudi vsebinsko in oblikovno raznolikost, zaradi česar je mogoče v knjigi najti vse od vil, škratov, velikanov in zmajev pa do basni, pripovedk, pravljic in drugih oblik.

Ljudskost ji je bila položena že v zibelko
Avtorica skoraj 150 knjig in pedagoških priročnikov, zbiralka slovenskega ljudskega izročila in zdaj že upokojena profesorica angleščine in ruščine zase pravi, da je "pripadnica tiste generacije, ki je pasla krave, hranila kokoši in bosa hodila po kraški gmajni”. Rojena je bila leta 1937 v Ljubljani, njena družina pa sicer izhaja s Krasa, do katerega čuti prav posebno naklonjenost. Oče Andrej Zlobec je bil jugoslovanski oficir, čigar ljubezen do zapisovanja spominov se je pozneje prenesla tudi nanjo, ki je po končani srednji šoli v Ljubljani študirala angleščino in ruščino, pozneje pa delovala kot učiteljica v srednji in osnovni šoli. Iz svojih izkušenj je napisala tudi več priročnikov, namenjenih pedagogom. Njen mož je bil eden najbolj znanih slovenskih alpinistov in himalajskih pionirjev Aleš Kunaver, čigar zapiski, fotografije in spomini so Dušico Kunaver navdihnili za izdajo več knjig s področja alpinizma.

Svoje delo predavateljice in avtorice Dušica Kunaver dejavno opravlja tudi danes, obenem pa želi zbiranje ljudskih pripovedk nadaljevati tudi v prihodnosti, saj meni, da se ljudstvo "ne glede na globalizacijo in sodobno kulturo potrošništva zmeraj bolj zaveda dragocenosti domačega ljudskega izročila". Gradiva za nadaljevanje ima še ogromno, najbolj izmed vsega pa si želi, da bi te zgodbe prišle nazaj med ljudi. "Resnično se ne zavedamo bogastva naše ljudske tvornosti,” je še dodala.

Cilj nagrade ni prodaja, temveč branost
Za knjigo leta je bilo tudi letos nominiranih deset del: poleg Sto slovenskih ljudskih Dušice Kunaver so bile nominirane še knjige Na kraju zapisano Aleša Štegra, Čas prebujenja: Slovenska umetnost 1880–1918 Tomaža Brejca, Gorica Mateje Gomboc, Kajuh, pesnik partizan Marijana Pušavca in Zorana Smiljanića, Od imena do spomina Ambroža Kvartiča, Korespondenca z J. P. Morganom & Co. Tiborja Hrsa Pandurja, Mojih 33 odprav Vikija Grošlja, Mali črv Oto Tomaža Lavriča in Alma Maximiliana Karlin: Peš po domačih krajih. Popotni dnevniki 1934–1936 Alme Karlin, ki je izšla v prevodu Jerneje Jezernik.

Način glasovanja je bil letos nekoliko drugačen, saj je ob izboru gledalcev prek spleta vključeval tudi strokovno žirijo in obiskovalce sejma, je povedal Vladimir Kukavica, direktor Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev. "Nov sistem treh žirij smo vpeljali, da bi se izognili zlorabam na spletu," je povedal. Gre za varovalko, ki omogoči, da knjiga leta morda ne bo največja prodajna uspešnica, bo pa "kljub vsemu zaznamovala prihodnje leto, tudi mogoče na način, da jo bodo bralci vzeli v roke, pa je mogoče drugače ne bi", je še povedal za program Ars.