Tudi zato je naslov nove knjige Blagoslovljeni in prekleti, s podnaslovom Plemiške rodbine 19. in 20. stoletja na Slovenskem, je ob izidu povedal eden od avtorjev Mariano Rugále. Zgodovinarju Mihi Preinfalku, soavtorju knjige, ki je izšla pri založbi Viharnik, se je zdel naslov sprva preveč dramatičen, a bolj ko se je poglabljal v problematiko, bolj se mu je zdel ustrezen. Padec plemstva po letu 1918, ko je razpadla tudi monarhija, ki so ji bili dolga leta zvesti ne le oni sami, ampak tudi njihovi predniki, je bil, kot pojasnjuje, zares krut.
Mariana Rugáleta je plemstvo začelo zanimati zelo zgodaj, pravzaprav že v otroških letih. Najprej so radovednega dečka mamili gradovi, eden takih je stal tudi v njegovem kraju, tisti, v katerem je živel knez Windish-Graetz, nato pa ga je vse bolj zanimalo, kdo so bili pravzaprav ljudje, ki so živeli v teh gradovih. Skoraj 70 let je zbiral gradivo o plemstvu, ki mu v času, ko je bila v ospredju zgodovina proletariata, niso bili naklonjeni, in bogat arhiv je bil dragoceno izhodišče pri nastajanju pričujoče knjige.
Zgodovina 40 plemiških rodbin
Avtorja sta med več kot sto plemiškimi rodbinami izbrala le 40 plemiških rodbin oziroma posameznikov, pri tem pa upoštevala predvsem štiri kriterije; pridobitev plemiškega naslova po ukinitvi Svetega rimskega cesarstva leta 1806, dovolj zbranih podatkov, povezanost s slovensko zgodovino in pripravljenost še živečih članov rodbin pri dopolnjevanju podatkov. Delo predstavlja plemiške družine, ki niso tako znane, kot so slavni Auerspergi, Herbersteini, Zoisi in Valvasorji, so pa to rodbine, ki so, če niso izumrle, ostale na Slovenskem tudi po drugi svetovni vojni.
Stik preteklosti in sedanjosti
Že dolgo ni bilo na enem mestu v Ljubljani zbrane toliko modre krvi, kot je je bilo na predstavitvi te knjige. "Tukaj sta se danes na neki način srečali preteklost in sedanjost," je nekoliko poetično pozdravil številne še žive člane nekdanjih plemiških rodbin, ki so se ob tej priložnosti zbrali v Narodnem muzeju. "Toliko starih slavnih, plemenitih Kranjcev," kot jih je opisal recenzent Stane Granda navsezadnje priča tudi o tem, da prepričanje, da plemstva na Slovenskem že dolgo ni več, drži le delno. S pravnega stališča so bili plemiški nazivi ukinjeni v Kraljevini, pa tudi v republiki Avstriji, kjer ostajajo še danes prepovedani, a fizično nosilci plemiških nazivov oziroma njihovi potomci niso izginili.

Ko umre monarhija, umre tudi plemstvo
Pri današnjemu razmišljanju, pri katerem se nam zdi – ali pa se vsaj vedemo, da je tako - pogosto pomembneje to, kaj človek ustvari z lastnim delom, kot kakšne so njegove korenine, se zdi, da je dedovanje plemiškega naziva morda nesmiselno in nerazumljivo. A kot pri vsakem obravnavanju, preučevanju, prebiranju in poskusu razumevanja zgodovine moramo plemstvo, opozarja Preinfalk, razumeti skozi oči časa. Plemiški naziv je posameznik prejel večinoma kot nagrado za izjemne dosežke, torej se je bilo zanj treba tako ali drugače izkazati v službi države in cesarja. Občutek pripadnosti slednjemu oziroma monarhiji je bil velik, tako velik, da se je za marsikaterega plemiča (Reinfalk omenja barona Zoisa), ki je umrl neposredno po koncu prve svetovne vojne in propadu Avstro-Ogrske, reklo, da je umrl od žalosti, ker monarhije ni več.
Kot pravi Miha Preinfalk, je bil plemiški naziv torej vezan na ljudi, ki so tako ali drugače izstopali iz povprečja, in imeli tudi zato pomembno vlogo pri ustvarjanju zgodovine, zato bi jim morali dati ne glede na nacionalno pripadnost pomembno mesto v slovenski zgodovini. Stane Granda, ki je skupaj z Janezom Cvirnom recenzent dela, pa je prepričan, da smo s to knjigo dobili zelo pomemben prispevek k slovenski znanosti, kulturi in tudi moralnosti.