Na predstavitvi knjige Tako sem živel, v kateri je avtorica Tatjana Rojc Pahorjevo biografijo spretno združila s citati iz njegovih del, smo izvedeli, da bo velikan slovenske književnosti v središču Ljubljane prihodnje leto dobil svoj trg. V svojem iskrivem slogu se je pisatelj na novico odzval: "Presenečen sem, saj to se vendar dela po smrti."

"Kljub vsemu optimist in ljubitelj resnice"
Srečanje v knjigarni Konzorcij je uvedlo voščilo v verzih pesnika Nika Grafenauerja, ki je svojo pesem slavljencu prebral kar sam. Nato sta urednik Zdravko Duša in Rojčeva spregovorila o ozadju zamisli za knjigo, ki se je porodila ob Pahorjevem lanskem jubileju, in o samem konceptu monografije. Kot je povedala avtorica, ji je bilo v čast pripraviti delo o velikem človeku, ki je "kljub vsemu ostal optimist in ljubitelj resnice".

Nato je beseda pripadla gotovo najslavnejšemu slovenskemu stoletniku, ki je namesto trga s svojim imenom v središču prestolnice predlagal trg, posvečen vsem slovenskim pisateljem v Trstu. Potem ko je podal svoje mnenje o skrb vzbujajočem stanju slovenske narodne zavesti ("Mladi Slovenci so glede zgodovine Trsta popolni ignoranti.") in o nujnosti ohranjanja maternega jezika med novimi generacijami zamejcev, se je še prisrčno zahvalil Duši in Tatjani Rojc, ki je po njegovem mnenju ustvarila veliko in izvirno delo, prek katerega lahko Pahorjevo književnost spoznajo tudi tisti, ki njegovih romanov morda (še) niso vzeli v roke.

Pisateljevo življenje kot metafora 20. stoletja
Danes mineva natanko sto let, odkar se je v slovenski družini v Trstu, ki je tedaj spadal še pod Avstro-Orgsko, rodil danes svetovno znani tržaški pisatelj. Že v mladih letih sta ga zaznamovala odvzem maternega jezika in življenje v multietničnem okolju, bil je priča rasti nacionalistične in fašistične ideologije v Italiji. Leta 1920 je pri sedmih letih s sestro zrl v ognjene zublje, ki so požirali stavbo Narodnega doma v Trstu, prizor, ki je vse življenje ostal z njim in njegovimi deli. Spomin nanj je med drugim popisal v zbirki Grmada v pristanu (v prvi izdaji Kres v pristanu) in v romanu Trg Oberdan.

V Pahorjevem življenju lahko prepoznamo metaforo 20. stoletja. Trčil je ob vse totalitarizme stoletja - fašizem, nacizem in komunizem ter si zaradi kritičnosti nakopal spor z jugoslovanskimi oblastmi.

V Trstu je sodeloval s slovenskimi antifašističnimi intelektualci in tigrovci in tedaj urednikoval pri revijah Malajda in Dvignjeni iz nedelje strmimo v zemeljski krog. Po kapitulaciji Italije se je pridružil Osvobodilni fronti, 21. januarja 1944 pa je prišel v roke domobrancev, ki so ga izročili nemškim oblastem. Te so ga konec februarja poslale v nacistično koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof, pozneje v Markirch, Dachau, Mittelbau-Doro, Harzungen in Bergen-Belsen, kjer je dočakal osvoboditev 15. aprila 1945.

Nekropola, kjer junaštvo dobi podobo človeka
"Manom tistih, ki se niso vrnili," so besede, s katerimi pisatelj vpeljuje Nekropolo, ključnemu delu svojega opusa, ki ga je izdal že leta 1967, a je šele po izidu francoskega prevoda leta 1990 in nato v druge jezike doživela zasluženo pozornost. Ravno Nekropola, živo in še zmeraj pretresljivo pričevanje o oblikah zla in načinih preživetja, je pisatelju prinesla svetovno prepoznavnost. V romanu je filozof in esejist Evgen Bavčar prepoznal edinstveno delo, ki gre po estetski in tudi literarni drži nad vsa dela, ki jih do zdaj poznamo s tega področja, in pomembno prispeval k francoskemu prevodu. Nekropola še danes prevzame tudi založnika Pierra Guillauma de Rouxa, ki pravi, da ima v tej junaštvo podobo človeka. "Junaštvo Nekropole je v tem, da kultivira ponižnost človeka, ki je trpel, a se ni pozabil bojevati za druge."

Zgodba vračanja iz sveta pogromov in senc
Pahorjeva življenjska izkušnja, zapisana v njegovem literarnem delu, "predstavlja estetsko in etično pričevanje celotnega 20. stoletja: moderno Odisejo, zgodbo vračanja iz sveta pogromov in senc", pa o literatovem delu pravi literarna zgodovinarka Tatjana Rojc, ki se s Pahorjem podpisuje pod najnovejšo monografijo Tako sem živel, Stoletje Borisa Pahorja (izdaja Mladinska knjiga).
Rojčeva pisatelja opisuje kot nekakšnega modernega Odiseja, ki je zgodbo svojega romanja v svet smrti prežel z intimnim realizmom". Pravi, da je pisatelj onkraj senc. "Sence zatiranih namreč pri njem vzraščajo v osrednje, nevidne junake celotne pripovedi 'mladih brez mladosti'. Vrnitev v 'svet izpred konca sveta' je Pahorju narekovala besede, ki ga združujejo z milijoni taboriščnikov - on pred Nemčijo in po njej. Kdo ve, ali se bosta ta dva človeka kdaj srečala?" Boris Pahor se je izkušnje taborišča dotaknil tudi v delu Onkraj pekla so ljudje (1958), ki je bilo leta 1978 izdano z naslovom Spopad s pomladjo.

Leta 1952 je pisatelj začel več kot polstoletno zakonsko življenje z ljubo Radoslavo Premrl, sestro slovenskega narodnega heroja Janka Premrla - Vojka. Umrla je leta 2010 in pisatelj ji je lani, prav tako na svoj rojstni dan, posvetil Knjigo o Radi. V tej iskreno slika netradicionalen odnos, ki sta ga gojila soprogo. "Pisatelji, ko pišejo o sebi, pogosto lažejo. Jaz pa sem si želel pisati o intimnih zadevah tako, kakor da bi bila ona zraven in bi dejala: Ja, tako je bilo," so njegove besede o tem, obenem pa sijajno povzamejo njegovo pisateljsko splošno držo do svojega dela.
V bran Kocbeku, prepoved vstopa v državo
Boris Pahor je leta 1966 skupaj s somišljeniki ustanovil revijo Zaliv, v kateri je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu nekdanje Jugoslavije. Leta 1975 sta z Alojzom Rebulo izdala brošuro Edvard Kocbek: pričevalec našega časa, v kateri sta objavila intervju s Kocbekom, ki je obsodil zunajsodni poboj 11.000 slovenskih domobrancev, ko so jih Britanci vrnili Jugoslaviji. Zaradi brošure, ki je v nekdanji državi dvignila veliko prahu, so Pahorju do leta 1979 prepovedali tudi vstop v državo.

Doma in v tujini hvaljeno pisanje
Pahorjeva dela - Mesto v zalivu, Vila ob jezeru, Spopad s pomladjo (s prvotnim naslovom Onkraj pekla so ljudje) in Parnik trobi nji je le nekaj naslovov, ki jih najdemo v njegovem opusu – cenijo v Franciji, Nemčiji, ZDA, pa tudi v Španiji in na Finskem. Za svoje pisanje je bil večkrat nagrajen, med drugim je prejel Prešernovo nagrado, francoski red legije časti in častno meščanstvo Maribora. Odklonil je tržaško nagrado za vlogo na kulturnem področju, trpljenje med nacistično okupacijo in nasprotovanje jugoslovanskemu komunističnemu režimu, saj v utemeljitvi ni bilo omenjeno njegovo nasprotovanje fašizmu. Poleg tega je odklonil tudi častno meščanstvo Ljubljane, ker se je prestolnica po njegovih besedah po prvi svetovni vojni do slovenske Primorske obnašala mačehovsko. Pred nedavnim pa je postal častni meščan mesta Trst, prvi Slovenec s takšnim priznanjem. Boris Pahora je večkrat omenjen tudi kot slovenski kandidat za Nobelovo nagrado za književnost.
Ko ga politiki 'lomijo', ne more ostati tiho
V zadnjih letih je pisatelj, ki je vedno brez dlake na jeziku, z nasprotovanjem arbitražnemu sporazumu s Hrvaško, predlogu za spremembo slovenske himne in nekaterimi drugimi izjavami sprožil nemalo vprašanj med svojimi privrženci. Kot pravi, sodi dogajanje v Sloveniji "od zunaj", oglasi pa se vselej, ko ga kateri od politikov "lomi", in se pri tem ne ozira na politično pripadnost.
Trst spregovori po slovensko
Po besedah Evgena Bavčarja je mogoče Pahorjevo pisanje razumeti kot »vračanje dostojanstva, ne samo ponižanim kostem v Nekropoli, ampak vsem ponižanim telesom", Claudio Magris ga opisuje kot "slovenski glas vseh nas", dolgoletni prijatelj Alojz Rebula pa pravi, da "v Pahorjevih delih Trst spregovori po slovensko".

Trst ostaja os Pahorjeve pripovedi. Za njim, pravi Tatjana Rojc, stoji pisatelj z avtobiografsko izkušnjo, obenem pa tudi usoda slovenske narodne skupnosti na Primorskem. "Pahorjeva generacija nas je zavezala spominom, ki sestavljajo našo zgodbo, ker gre za usodo naših staršev, naših družin: zato je Pahorjev opus tudi poroštvo resnice tistih, ki se v velikem številu niso več vrnili iz svojih celic, taborišč, konfinacij. Ali ki so se vrnili, vendar povsem predrugačeni."
Boris Pahor s svojim pričevanjem opozarja, da trpka in tragična izkušnja vojnega časa ni nujno neobnovljiva, lahko se zgodi tudi, da v najbolj zvitem, najbolj idealnem svetu zlo ponovno prevlada, pravi zgodovinarka Marta Verginella. “… Ampak nam s svojim pričevanjem poskuša dajati tudi neko pozitivno pot, neki svetel zgled in lahko rečemo, v tem svojem pričevanju skuša odpreti neko svetlo okno v prihodnost."
Vabljeni tudi k ogledu dokumentarnega portreta o tržaškem pisatelju - Boris Pahor - Trmasti spomini.