Potem so bile nove krivice, ki so prihajale z ozemlja po vojni nastale nove Jugoslavije. Ves čas je trmasto vztrajal pri svojem, tudi ko se je zavzel za Kocbeka in se izpostavil s svojo revijo, zaradi česar je dobil večletno prepoved prehajanja čez mejo. Iz vsega je črpal teme za svoja dela, s katerimi je hotel zaznamovati čas kot pričevalec, kot tisti, ki opozarja. Na evropski zemljevid književnosti ni postavil le sebe, marveč tudi Slovenijo.

S pisateljem smo se pogovarjali ob njegovem visokem jubileju. Začnemo z vprašanjem, ki mu ga te dni postavljajo vsi. Ali je pričakoval, da bo dočakal sto let?

Niti najmanj si nisem predstavljal. Moram povedati tudi to, da nisem nikoli o tem razmišljal. Na to sem pomislil, ko sem izgubljal ženo. Šele takrat sem se zavedal, da sem starejši. Tudi pri sestri, ki je imela tri leta manj kot jaz. V bistvu nisem na to mislil, ampak samo na to, kako bom sedel pri stroju. To je nekako tudi odvisno od taborišča, da sem videl toliko smrti, da mi je nekako postala aktualna in konkretno je tudi vedno aktualna. Na radiu in na televiziji ... Hudo pri vsem tem je, da me te nesreče ne ganejo. Bolje rečeno, smrti. Ob nesrečah mi je seveda vedno žal, če se, denimo, ponesreči avtobus in je veliko mrtvih. Ampak to je razum, to ni participacija. Participiram samo takrat, ko se reši nekaj, za kar mislimo, da bo hudo. Takrat sem nekako prisoten, srečen, da se je to zgodilo. Denimo, ko so bili rudarji ujeti, ko so začeli vrtati in se jim je posrečilo. Nisem si mogel predstavljati, kako jim je tam dol. Kot bi bil zaprt v omari z občutkom, da se bom zadušil. To je najhujše, kar doživiš. Da ni rešitve …

Pisanje je bilo za Borisa Pahorja odrešitev, takoj po vojni, po hudem, kar je doživel v taborišču. Hkrati pa tudi nuja po pričevanju. Takole pove …

Ko sem začel pisat, nisem mislil na terapijo. Zapiske sem delal že v sanatoriju. Želel sem pričevati, torej povedati to, kar sem doživel, da se lahko druge s tem pouči, kako in kaj se lahko zgodi. V določenem trenutku svojega življenja sem ugotovil, da operiram s fantazijo. Sem sposoben pisati tako, ampak mi ne leži. Sem torej kraški človek realizma, realističen do življenja. Pravijo, da mora človek vedno sanjati. Jaz pa nikoli nisem ničesar sanjal. Sploh od začetka, ko sem se zavedal, da imam neko omejitev v svojih sposobnostih. Ne bom si izmišljeval, razen v primeru, ko ne gre drugače. Zavedati se svoje omejitve je osnova za opisovanje realnosti, ki je bila doživeta. Če vzamete vse moje knjige, tudi tisto, ki govori o tem, kako jo je oče posiljeval - gre za to, da je bila ona ponižana in razžaljena na najhujši način. Ni šlo za ponižanje na nacionalni, ampak na drugi ravni. Če sem bil uporen v takšnem smislu, v redu. Ampak mislim, da je bila to moja omejitev. Gre za problematiko ponižanja, najprej naroda, ki se ga ne poniža samo ekonomsko, da ti vlada, ampak mu uničiš jezik. Mu vzameš jezik. Imel sem srečo, da so imeli Italijani po vojni neorealizem, pripadniki katerega so bili na strani narodnoosvobodilnega boja. Sem bil v stiku tudi z njihovimi neorealisti. Imeli so dobre režiserje, dobre filme. Eden boljši od drugega. Slovenija ni naredila tako dobrega filma o svojem osvobodilnem boju, izjema je Kosmač in še kak film. Kocbek je napisal dve knjigi, Tovarišija in Listina. Eno so mu ukradli. Imamo monumente, ki jih lahko pokažemo vsemu svetu ... To je literatura, Camus, Sartre ...

Pahor nasprotuje poimenovanju upornika camujevske sorte, vendar se vidi na strani angažiranih.

To je tudi Sartrova in Camusova ideja - ideja angažiranega pisatelja, ki piše o resnici. Cela avantgarda je želela umetnost najprej olistiti vsega nacionalnega vprašanja. Tisto umetnost, ki smo pisatelji uporabljali kot narodni voditelji, ki je bila kot osnova za narodno vprašanje, je treba opuščati in imeti čisto umetnost. Vse, kar je bilo nacionalno, so puščali ob strani.

Ko ga vprašamo, kaj pravi, ko potegne črto pod svoje delo, in ali je zadovoljen, ker so šle njegove knjige po cele svetu, odločno zatrdi …

Prav gotovo, da sem zadovoljen. Niti od daleč nisem pričakoval, da bo kakšno moje delo prevedeno. Nekoč sem rekel, da moramo tako pisati, da bo naša knjiga prišla v roke tujcu. In Nekropola je prišla v roke tujcu, Vila ob jezeru prav tako, medtem ko je bilo delu V labirintu treba dodati 15 strani razlage, pri delu Trg Oberdan prav tako. Držal sem se svojega, ker je bila pripoved taka, kot se mi je zdelo prav, da napišem. Nisem pisal zato, da bo bral tujec, ampak sem pisal tako, da se bo bralo, preprosto napisano, da bo prišlo tudi v roke tujcu.

Najpomembnejša tema v Pahorjevih delih je ljubezen, ki se kaže tako v Pahorjevem odnosu do ženske kot do naroda oziroma njegove skupnosti. Posebej pozoren je do telesa. O ljubezni pove ...

Vedno verjamem v ljubezen. Danes sem rekel, da je edino, v kar sem lahko po vojni verjel, to, da ima ženska veliko vlogo, ne le kot ljubica in mati, ampak tudi kot aktivna v socialnem življenju države, naroda ali v katere koli organizacije. To se zdaj počasi dogaja.

Za nekdanjega taboriščnika, čigar telo je bilo kaznovano z lakoto, je to postalo sveta stvar. Ko preživi najhujše, se mu to zapiše v knjigi Spopad s pomladjo takole ...

Ko grem na dopust in hodiva po Montmartru, čutim zadoščenje, kot nek odgovor temu, kar so poskusili - da sem še živ in se z dekletom sprehajam po Montmartru. Nekam preveč poudarjeno je to, da imam to srečo, da je telo še živo, da je v lepem kraju, ob umetnosti. Imeti rad žensko telo, kot da je to nekaj svetega. Za vernega človeka je seveda sveto, a tu je neka druga svetost, neka laična svetost, ko ljubiš spoštovanje. Tista čista vrednost človeškega telesa, ki so ga uničevali za časa nacizma, ruskega komunizma, kot da ni nič vredno. Za vse je plačalo telo. Niso se spravili samo na moralno moč, ampak so človeka pripravili do tega, da je lačna žival. Tisto telo, ki se je uprlo nacizmu, je moralo plačati. Ne samo duh, ampak telo. To, da te uničuje moralno, se ne vidi, z odvzemom hrame ti pa uničujejo telo, te pošiljajo na drug svet. To bi poudari. Spoštovanje človeškega telesa, spoštovanje drugega pa sploh.

Podobno mesto kot telo ima tudi Trst, njegovo ljubljeno mesto, za katerega je nekoč zapisal, da mu je najbližje, ko je daleč od njega. Pa vendar se je po vojni odzval klicu svojega mesta in se vrnil. Še danes je neizmerno navezan nanj.

Tudi danes čutim ta klic, to ni vprašanje. Se je dogajalo, ko sem preklel Trst, ker ni bil svobodno mesto. Ne le zato, ker mi je umrla sestrica. Tudi zaradi kampanje za Trst Italiji, ki je trajala 1945 do 1954, kar devet let. Jaz sem se za prvo leto in pol rešil, pozneje pa moral s tem živeti. Potem tisti, ki so želeli - kot hočejo še danes - najprej internacionalno, potem narodno zavest. Na drugi strani so bili t. i. demokrati, ki niso bili samo proti komunizmu in brezvercem, ampak tudi proti osvobodilnemu boju. Kako hočeš biti - na eni strani ne moreš biti demokrat, na drugi strani ne moreš biti komunist.

Zdaj ga časti tudi njegovo mesto, ki ga dolgo ni ne razumelo ne sprejelo. Zdaj je zaslužni meščan. Častijo ga tudi drugi. Mediji se gnetejo okoli njega.

Me ustavijo in mi stisnejo roko: »Sem vas videl na televiziji«. A jaz sem se naveličal in jim odgovorim: Raje imam, da bi brali moje knjige, kot da ste me videli na televiziji. Vsakega spravim v zadrego, ker se mi ne more zlagati, da me je bral. To so sami 'televizorji'. Povsod. Kaj naj rečem. Lahko bi zavračal intervjuje kot marsikdo. A mi rečejo, če ste dali njim, zakaj ne bi dali intervjuja še nam. Zdaj me čaka Die Presse, kar me zanima. Ali pa Corriere della Sera, kako naj jim odrečem.

Radijski intervju v celoti poslušajte v priloženem posnetku.