Oblasti zvezne države Gudžarat na zahodu Indije so že prepovedale novo Lelyveldovo knjigo z naslovom Velika duša: Mahatma Gandi in njegov boj z Indijo. V vladnih krogih omenjene zvezne države so knjigo, ki naj bi očrnila očeta sodobne Indije, označili za "perverzno".

Odločitev o prepovedi knjige so sprožile nekatere ameriške in britanske recenzije, ki so pozornost namenile predvsem tistim delom besedila, v katerih avtor piše, da naj bi imel Mahatma Gandi intimno razmerje z moškim. Knjiga v Indiji sicer še ni izšla, je pa njeno prepoved že obsodilo indijsko združenje pesnikov, pisateljev in publicistov PEN India, ki se bori za svobodo izražanja.

Politiki v zvezni državi Maharaštra, katere del je indijska finančna prestolnica Mumbaj, so zvezni vladi že predlagali prepoved knjige po vsej Indiji. Bidiut Čakrabarti iz Gandijevega centra za svetovno nenasilje je povedal, da prepoved knjige sploh ni vprašanje, saj v Indiji Mahatmo vidijo kot popolnega. "Izraz mahatma pomeni velika duša in postavili so ga na piedestal. Kot tak ne more biti človeški, ampak je božanski. In če je bog, kako je lahko homoseksualec?"

Strastno razmerje z bodibilderjem
A Gandi, ki je Indijo popeljal v neodvisnost in je univerzalni simbol miroljubnega upora, je imel po pisanju Lelyvelda tudi človeško plat. Nekdanji novinar New York Timesa Lelyveld v omenjenem delu piše, da je bil Gandi "gej ali vsaj biseksualec". Njegov ljubimec naj bi bil nemško-judovski arhitekt in bodibilder Hermann Kallenbach. Par naj bi si ljubezensko gnezdece uredil med Gandijevim bivanjem v Južni Afriki, kamor je kot 23-letni pravnik prišel leta 1893 in tam živel 21 let, piše Lelyveld.

Večino intimnosti med moškima naj bi razkrivala Kallenbachova pisma njegovemu indijskemu prijatelju. Gandi naj bi zaradi ljubimca, menda zapriseženega samca, leta 1908 zapustil tudi ženo, s katero ga je družil dogovorjeni zakon, a ne prav veliko drugega. V pismih naj bi Gandi Kallenbachu pisal: "Popolnoma si zavzel moje telo. To je silovito suženjstvo. Tvoj (edini) portret stoji na polici nad kaminom v moji spalnici, polica pa je nasproti moje postelje."

Levyveld v knjigi piše še, da sta imela ljubimca drug za drugega vzdevka Zgornji dom in Spodnji dom, kar naj bi namigovalo na to, da je bil eden od njiju bolj dominanten. Avtor ugotavlja, da je bil Gandi tisti, ki je "mislil globoke misli", Kallenbach pa je bil usmerjen bolj v "zadeve telesne pripravljenosti in vsega oprijemljivega".

Gandi naj bi od Spodnjega doma izsilil obljubo, da ne bo poželjivo gledal nobene ženske, par pa naj bi si obljubil "več ljubezni in še več ljubezni ... takšno ljubezen, za kakršno sta upala, da je svet še ni videl". Gandi naj bi ljubimcu dejal tudi: "Ne morem si predstavljati česa gršega, kot je spolni odnos med moškim in žensko."

A če gre verjeti Levyveldu, je imel indijski vodja vendarle rad tudi ženske. V 70. letih življenja naj bi imel gola "nočna stiskanja" s 17-letno sorodnico Manu.

Lelyveld poudarja, da knjiga ne govori o Gandijevi homoseksualnosti, in je izrazil upanje, da jo bodo tisti, ki jo želijo prepovedati, predtem vsaj prebrali. Knjiga, ki govori o Gandijevem boju za socialno pravičnost ter o razvoju njegovih vrednot in prepričanj, je dostopna v ZDA, mogoče pa jo je dobiti tudi v elektronski obliki.

Celibatu zapriseženi mahatma?
Provokativne recenzije so izšle v ameriškem časniku Wall Street Journal, britanskem Daily Mailu in v indijskem Mumbai Mirror. Vse navajajo Kallenbacha kot Gandijevo skrito ljubezen. Psihoanalitik Sudir Kakar, ki je veliko pisal o Gandijevem zasebnem življenju, pa meni, da so tovrstne interpretacije napačne, ker je bil Gandi trdno zavezan nenasilju, celibatu in resnici.

Celibat je bil eden osnovnih elementov Gandijeve filozofije, ker naj bi mu ravno sublimacija spolne energije dajala za politično udejstvovanje potrebno duhovno moč. Veliko Gandijevih pisem tako moškim kot ženskam je bilo zelo čustvenih, vendar je vedno šlo le za platonsko ljubezen, je pojasnil Kakar.

Lelyveld v knjigi namiguje še, da je imel Gandi rasistične poglede, ko se je prvič srečal s "kafirji", kot so temnopoltim rekli v Južni Afriki. Leta 1894 naj bi jih v nekem pismu označil za "grobijane, katerih naloga je lov in katerih edini cilj je zbrati dovolj glav živine, da bi kupili ženo, nato pa življenje preživeti v lenobi in goloti".