Po katerih knjižnih delih velja torej poseči ob takih trenutkih glede na predloge domačih avtorjev, ilustratorjev, urednikov, prevajalcev, kritikov, lektorjev in drugih? Tokrat svoje predloge poleg pisateljice, publicistke in književne prevajalke Dijane Matković predstavljajo še pisateljica in publicistka Jela Krečič, slikar, pisec in ilustrator Arjan Pregl ter arhitekt, teolog in filozof Robert Dolinar.

Na MMC-ju smo v aktualni spletni kampanji združili moči z Javno agencijo za knjigo (JAK), ki poteka pod že uveljavljenim ključnikom #domacebranje. Skoznjo se prepletata ozaveščanje o branju in povabilo k obisku spletnih knjigarn, ki omogočajo varno in brezplačno dostavo knjig.

Direktorica JAK-a Renata Zamida je ob zagonu kampanje dejala, da ta agencija kot državna institucija s to akcijo sporoča dvoje: ostanite doma – ostanite varni in zdravi ter berite knjige. Sporočila, ki jih želijo v tem času poudariti, so, da branje zmanjšuje negativne posledice stresa, odganja tesnobnost in preganja osamljenost.

Jela Krečič / pisateljica in publicistka

Za vsakršne čase in razmere priporočam najnovejšo knjigo Alenke Zupančič – Konec (Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2019). V trenutni situaciji, ko nas je koronavirus potisnil v izredno stanje, knjiga prinaša hkrati bolj optimistično in bolj pesimistično sporočilo: konec sveta ne napoči tako hitro, kot si mislimo (ali si morda celo želimo), a obenem to, kar ostane od sveta, ki se ne more končati, ni nujno nič spodbudnega.

Sicer v takšnih dneh samoizolacije nič ne sprošča tako kot dobra kriminalka ali triler. Agatha Christie je najbolj očitna izbira, a obstaja vrsta sodobnih avtoric, ki zelo pronicljivo slikajo najmračnejše vidike človeške psihe, pa tudi malih in večjih človeških skupnosti. Knjige Tane French, Megan Miranda, Greer Hendricks in Sarah Pekkanen so zasvojljive, prinašajo pa tudi čisto literarni užitek.

Na misel mi pride tudi literarni triler, v katerem agrofobična ženska – torej oseba, priklenjena na svoj dom (kot smo po sili razmer zdaj mnogi) – razrešuje morebiten zločin v svoji soseski. To je delo Ženska na oknu avtorja A. J. Finna (Učila International, 2017, prev. Miro Mrak).

Arjan Pregl / slikar, pisec, ilustrator

John Steinbeck: Polentarska polica (Cankarjeva založba, 2005, prev. Ciril Kosmač)
Toplega humorja polna knjiga govori o "paisanih", obstrancih in postopačih iz kalifornijskega mesteca Monterey. Gojijo srčno in iskreno prijateljstvo, ki postane toliko srčnejše in iskrenejše, če drug pri drugem pod plaščem opazijo skrito polno steklenico ali gnjat. Lastnina jim na ramena seda kot breme, plemenita dejanja se sprevračajo v svoja nasprotja, "svileni žepki, ki jih ženske nosijo malo višje", pa ne končajo vedno pri uporabnici, za katero so bili kupljeni.

Andrej Platonov: Čevengur (Cankarjeva založba, 1994, prev. Severin Šali)
Gostobesedni roman se bere kot skorajda mitološka pripoved o vzpostavljanju komunizma, o revščini in upanju, o idealih in čistkah. Najbolj nenavadno je, da na koncu ne veste, ali avtor komunizem zagovarja ali mu nasprotuje. Eni ga razumejo kot ostro kritiko, drugi kot pozitivno utopijo, tretji kot satiro. To je, poleg izjemnega besednega mojstrstva, tudi izrazita kakovost romana: v času, ko je politična misel do skrajnosti polarizirana, jasno določena vnaprej, ponuja možnost lastnega razmisleka.

Pablo Auladell: Izgubljeni raj Johna Miltona (VigeVageKnjige, 2019, prev. Andrej Tomše-Ceco)
Gre za risoroman, priredbo filozofsko-religioznega epa Johna Miltona, ki postavlja vprašanja o padcu Adama in Eve, ki je obenem rojstvo človeštva, o svobodni volji, ki je istočasno upor, o dobrem Bogu, ki je obenem neizprosen, o vrhovnem zlikovcu, ki je obenem tragični junak … Če originalni ep sestavlja 11.000 verzov, bi bilo verjetno celoten tekst risoromana mogoče postaviti na par strani. A kljub temu se pozoren bralec/gledalec ob njem zadrži dolgo. Ker drugače od splošnega mnenja, da je vizualnost nasproti besedi že sama po sebi (sploh pa strip!) enodimenzionalna, površinska in površna, nam taka knjiga pokaže, koliko plasti, referenc in pomenskih odtenkov lahko skriva. In koliko skrivnostne lepote!

Dijana Matković / pisateljica, publicistka in književna prevajalka

Če lahko v samoizolaciji zleknjeni v udoben naslanjač (zbrano) beremo, ne da bi na nas pritiskala preživetvena stiska, spadamo med privilegirane državljane. Zato je na mestu, da se, preden posežemo po knjigah, najprej vprašamo, kako bi lahko pomagali – ostarelim sosedom, kolegom v finančni stiski, osamljenim znancem in tako dalje. Šele ko smo opravili to dolžnost, je čas za branje. Morda naslednjih knjig.

Joachim Bauer: Princip človeškosti (Claritas, 2008, prevod Slavo Šerc)
Nemški profesor medicine in psihoterapevt pokaže, da v jedru človeškega zanimanja ni želja po tekmovalnosti (kot trdijo tisti, ki napak interpretirajo Darwina), pač pa solidarnost, podpora skupnosti. Pomoč bližnjemu je tista, trdi Bauer, za katero nas nagrajuje tudi telo, saj ob tem proizvaja "prijetno kemijo".

Srđan Valjarević: Como (Cankarjeva založba, 2009, prevod Urban Vovk)
Srbski pisatelj se znajde na pisateljski rezidenci ob jezeru Como, kjer za sabo pusti vse, kar ga je obremenjevalo v težkem in napornem življenju v Beogradu. Nadvse srčna pripoved, ob kateri se spočijemo – življenje je lahko, če se tako ali drugače izoliramo od hudega, tudi preprosto: sestavljeno iz sprehodov na bližnji hrib, zasledovanja orla in druženja z natakarico.

Mark Fisher: Capitalist Realism (Zero Books, 2009)
Knjiga Kapitalistični realizem enega najbolj lucidnih in vplivnih premišljevalcev sedanjosti žal še ni prevedena v slovenščino, a jo vendarle priporočam – iz dveh razlogov: najprej iz trdnega prepričanja, da bi se to moralo nemudoma spremeniti, nadalje pa zato, ker Fisher pred nas postavlja pomembno vprašanje: kako kljub ugotovitvi, da si je lažje zamisliti konec sveta kot konec kapitalizma, vendarle misliti onkraj kapitalizma?

Robert Dolinar / arhitekt, teolog, filozof

V teh dneh bi v branje priporočal memoar San Michele, ki ga je leta 1929 napisal zdravnik in pisatelj Axel Munthe, Jančarjev Pogled angela ter esej Hvalnica senci (Jun'ichirō Tanizaki).

Zakaj takšna izbira? Ker se debelih knjig ljudje ustrašimo podobno kot dolge krize. Tako za začetek kratka, a nič manj zanimiva dela. San Michele (Jugoslovanska knjigarna, 1934, prev. prevedel Ludvik Klakočer) je memoar, ki sem ga prebral velikokrat, in knjiga, ki jo v prevodu kupim in prebiram vsakokrat, ko se vsaj za silo naučim novega jezika. Zgodba o času velike kuge, ko protagonist nepričakovano odkrije sledove, ki mu življenje dolgih severnih noči spremeni v dom, poln sonca ter navdihov.

Jančarjev Pogled angela (Mihelač, 1992) zaradi izrisovanja strašljivih, a hkrati neizmerno lepih podob.

Japonska Hvalnica senci (Študentska založba, 2002, prev. Branka Klenovšek) pa, ker našo pozornost preobrača k malim, na prvi pogled nepomembnim detajlom naših življenj in domovanj. In ko se bomo s temi kratkimi deli ogreli, z njihovo pomočjo pa morda spet postali strastni bralci, imam na zalogi debelejša, veliko zajetnejša dela …