Samarangov roman Esej o slepoti je v teh dneh ključna literarna referenca – že drugič se pojavlja v svežnju knjig, ki jih v branje predlagajo slovenski avtorji, ilustratorji, uredniki, prevajalci, kritiki, lektorji in drugi.

Tokrat svoje predloge z nami delijo pesnica in literarna kritičarka Veronika Šoster, pisatelj, predavatelj in urednik Andrej Blatnik, pisateljica in publicistka Lara Paukovič ter pesnica Nina Kremžar.

Spletna kampanja, pri kateri na MMC-ju združujemo moči z Javno agencijo za knjigo (Jak), bo trajala dva tedna pod že uveljavljenim ključnikom #domacebranje. Skoznjo se prepletata ozaveščanje o branju in povabilo k obisku spletnih knjigarn, ki omogočajo varno in brezplačno dostavo knjig.

Branje preganja osamljenost
Direktorica Jaka Renata Zamida je ob začetku kampanje povedala, da Jak kot državna institucija s kampanjo sporoča dvoje: ostanite doma – ostanite varni in zdravi ter berite knjige. Sporočila, ki jih želijo v tem času poudariti, so, da branje zmanjšuje negativne posledice stresa, odganja tesnobnost in preganja osamljenost.

Vabljeni k prebiranju predlogov.

Veronika Šoster / pesnica in literarna kritičarka

Andrés Neuman: Stvari, ki jih ne narediva (Cankarjeva založba, 2017, prev. Marjeta Drobnič)
Včasih je dobro, da obstajajo stvari, ki jih ne bomo naredili, pravi argentinsko-španski mojster ubesedovanja intimnih odnosov. Kratka proza, zbrana v pričujoči knjigi, je prava poslastica, saj gre za zgodbe, ki se z zelo različnih perspektiv ukvarjajo s človeškim značajem in vsemi njegovimi misteriji. Zgodbe so prefinjene, jezikovno izčiščene in vsebinsko presenetljive, njihovi konci pa nas radi puščajo v sladki negotovosti. In katerih stvari ne bosta naredila naslovna junaka? Samo en način je, da to izveste.

Sorodna novica Pravljični svet Tove Jansson in njenih muminov

Tove Jansson: serija o Muminih (Čarodejev klobuk, Zima v Mumindolu, Komet prihaja, Mumintrolčki in velika povodenj, Muminočkovi spomini, Muminočka in morje, November v Mumindolu; Mladinska knjiga, prev. Nada Grošelj)
Čeprav so Mumini nastali kot odgovor na vojne grozote, so v svojem bistvu pozitivni, svetli, veseli in so nasploh polni neusahljivega veselja do življenja, zato so popolno čtivo za temnejše trenutke, pa naj gre za mlajše ali starejše bralce – prav vsak bo v knjigah o teh prisrčnih okroglih bitjecih našel nekaj zase. Zgodbe, polne pustolovščin, dogodivščin in potovanj so dovolj večplastne, da jih je mogoče prebrati večkrat, sicer pa se je v zadnjih letih nabrala lepa kopica knjig, ki bo poskrbela za kar nekaj radostnih uric, ko se bodo misli udobni ugnezdile v pravljičnem Mumindolu.

Sorodna novica "Nekateri ljudje nikoli ne znorijo. Kako grozljiva morajo biti njihova življenja."

Charles Bukowski: Pošta (Primus, 2009, prev. Tone Škrjanec)
Če mislite, da je težko ostati doma, morate nujno prebrati Pošto, v kateri spremljamo Hernyja Chinaskega, alterego Charlesa Bukowskega, kako nejevoljno raznaša razglednice in kartice, kako nekaj kilometrov gazi po snegu – samo zato, da ga na cilju napade pes, in kako mu ob delu na pošti popuščajo že tako načeti živci. Bukowski, ki je že sicer znan kot avtor brez dlake na jeziku, se s tem avtobiografskim romanom, polnim črnega humorja, cinizma in ironije, proslavi kot vrhunski pisatelj, ki zna nasmejati prav zato, ker se mu ni težko ponorčevati iz samega sebe. Prvovrstno!

Andrej Blatnik / pisatelj, predavatelj in urednik

Sorodna novica Olga Tokarczuk: Jakobove bukve

Olga Tokarczuk: Jakobove bukve (KUD Police Dubove, 2017, prev. Jana Unuk)
Knjiga, ki traja stoletja, brali jo boste dolgo in počasi. Tega je vredna. Spotoma boste izvedeli, da ne živimo v najhujšem vseh časov in ne v času najtežjih možnih preizkušenj.

Javier Marías: Tako belo srce (Cankarjeva založba, 2005, prev. Marjeta Drobnič)
Knjiga, ki jo takoj, ko ste jo prebrali, lahko začnete brati znova. Ker je krasno napisana in ker nas osvešča, kakšna je teža skrivnosti.

Lojze Kovačič: Prišleki (Beletrina, 2018)
Knjiga, ki opisuje, kako je najboljši slovenski pisatelj kot izgnanec iz Švice prišel v Slovenijo. Opominja nas, da vsi ljudje od nekje pridemo in potem nekam gremo, vmes pa tistim, ki pridejo za nami, pustimo, kar pustimo.

Lara Paukovič / pisateljica in publicistka

Sorodna novica Esej o slepoti

Jose Saramago: Esej o slepoti (Cankarjeva založba, 1997, prev. Barbara Juršič)
Roman, prebran v brezskrbnejšem obdobju, pred nekaj poletji pod borovci na morju. Med epidemijo koronavirusa bo branje bolj tesnobno, govori namreč o nenavadni epidemiji bele slepote, ki, četudi se sprva zdi obvladljiva, povzroči popoln razpad sistema. Vendar ga je smiselno brati ponovno, saj pokaže, kako so ljudje v kriznih časih sposobni pozabiti na vsa pravila in kako namesto pravil zavlada zakon močnejšega, na dan pa pridejo najbolj primitivni vidiki človeškega značaja. Kvarnik za malo optimizma: obsedeno stanje – kot vedno – mine, slepci na koncu spregledajo. A med izbruhom slepote se je spremenilo marsikaj in to bodo morali ozdravljeni vzeti v zakup, ko se bo njihovo življenje počasi vračalo v normalo.

Dolly Alderton: Everything I know about love (Fig Tree, 2018)
Od nekdaj sem najraje brala romane, a se vedno bolj navdušujem tudi nad avtobiografijo, avtofikcijo in esejistiko. Po odlični Emilie Pine in njenih esejih iz zbirke Pišem sebi se zdaj družim z Dolly Alderton, ki bi lahko bila mlajša različica Nore Ephron (mimogrede, tudi zbirko esejev Ephronove Moj vrat mi gre na živce toplo priporočam). Aldertonova med drugim piše o svojih prvih ljubezenskih izkušnjah, ljubosumnosti na fanta najboljše prijateljice, slabih zmenkih, spoznavanju z alkoholom, pa tudi težjih temah, kot sta smrt ali anoreksija; mimogrede podeli kakšen preprost recept ali seznam fraz, ki ji gredo najbolj na živce, vse to pa počne s humorjem, nevsiljivo in lahkotno, tako da imamo občutek, da beremo dnevnik nekoga, ki ga poznamo že leta. To knjigo po koščkih berem, kadar si želim malo odklopa od lastnih težav ali pa tegob zunanjega sveta – kar pomeni, da je trenutni čas ravno pravšnji zanjo.

Sorodna novica Aljaž Koprivnikar: Anatomija

Aljaž Koprivnikar: Anatomija (Center za slovensko književnost, 2017)
V zadnjem času preberem več pesniških zbirk, ker na Mladinini spletni strani vsak teden izbiram pesem tedna iz sodobne slovenske pesniške produkcije. Ena tistih, ki so se me posebej dotaknile, je Anatomija Aljaža Koprivnikarja, zbirka tenkočutnih pesmi o ljubezni, družinskih odnosih, minevanju, pisanju in življenju med različnimi mesti in državami. Pesmi so premišljeno zgrajene ter izpisane v nežnem, mehkem pesniškem jeziku. Izstopata njihov čustven naboj in milina, ki mi kot bralki v poeziji veliko pomeni, kadar nas – tako kot zdaj – obdaja negotovost, pa jo sploh potrebujemo.

Nina Kremžar / pesnica

Kozjeglavke (Zarja Vršič, Cankarjeva založba, 2019)
Tega nisem izbrala zgolj zato, ker je njena avtorica predstavnica sodobne mlade literarne scene, ki si na splošno zasluži več bralske pozornosti in podpore, ampak predvsem zato, ker je to ena od bolj (če ne najbolj) natančno spisanih in premišljenih kratkoproznih zbirk, kar sem jih brala. Kozjeglavka popelje v čisto svoj svet, v cel kup svetov, če sem natančna. In predstavlja en sam užitek za branje.

Sorodna novica Kristian Koželj: Muzej zaključenih razmerij

Muzej zaključenih razmerij (Kristian Koželj, Hiša Poezije, 2018)
To sem izbrala, ker poezija vedno, še posebej pa v težkih časih, nudi zavetje. K omenjeni zbirki se sama vedno znova vračam zaradi njene nežnosti, pronicljivosti in tiste prave nostalgije, ki jo vedno iščem v literaturi.

Zimska zaročenca (Christelle Dabos, Sanje, 2019, prev. Živa Čebulj)
To trenutno prebiram in dobivam občutek, da sem končno spet našla tiste vrste fantastično zgodbo, ki me pogoltne celo in me ne izpusti, dokler ne pridem do zadnje strani. Knjiga obeta odličen miselni pobeg.