"Če bi bila jaz Matjaž Šinkovec, ki je bil baje povzročitelj primera Vojnović, bi dala dijakom policijskih šol v obvezno branje Vojnovićevo knjigo, saj bi tako že zelo mladi spoznali globino življenja, ki jim jo pisec riše, ne pa da se je Šinkovec v svoji instituciji čutil prizadetega," je za MMC še povedala pisateljica o pozneje sicer umaknjenem kazenskem pregonu zoper Gorana Vojnoviča, avtorja knjige Čafurji raus!.

Pisateljico, ki se je pred približno desetimi leti znašla na sodišču zaradi pisanja v knjigi Ko se tam gori olistajo breze, v kateri so štiri sestre prepoznale svoje starše in zaradi tega avtorico tožile, smo vprašali, kako je danes v Sloveniji z ločevanjem med literarno umetnino in dejanskim 'napadom na neko resnično osebo'. "Zelo dobro se ve, kaj je literatura in kakšna je njena vloga ter njen pomen. Vendar se je v tem stoletju po eni strani razvila posebna vrsta lova na denar. Zdi se, da je želja po zaslužku mnogo večja kot dejanska prizadetost tožnikov, ki se vidijo v kakem liku v knjigi. Po drugi strani pa se v našem pisanju včasih videvajo ljudje, ki imajo oblast in ki s pozicije oblasti poskušajo pripovedovati, kakšno pisanje je za Slovence primerno in kakšno ne," je prepričana pisateljica.

"Za cenzuro se ne zmenim"
V primerjavi z Vojnovičevim primerom, kjer gre za prvi primer pregona literata, ki ga je v samostojni Sloveniji sprožila policija, je šlo pri Smolnikarjevi za civilno tožbo. Spomnimo, da je proces proti njej trajal osem let, leta 2007 pa je sodišče razsodilo v prid pisateljici. Ali taki 'napadi', ki jih je bila deležna pisateljica in te dni Vojnović, vplivajo na samo delo pisateljev in morebitno samocenzuro? Smolnikarjeva nam odgovarja, da imajo napadi seveda lahko tak učinek, a se sama za cenzuro ne zmeni.

"Že med samim procesom sem bruhala nove knjige, ki so dodatno razburjale in bi me lahko stale novih težkih milijonov, če bi obveljala sodba sodnice Mateje Orehar Ivanc, ki se je v mojem primeru tako bala za notranje življenje »povprečnega« slovenskega bralca," je povedala pisateljica, ki še dodaja, da je v slovensko javnost med osem let trajajočim procesom prinašala samozaložene zaklenjene knjige. "…podarjala sem jih v prevodu piscem svetovnega PEN-a, izdajala sem jecljajoče knjige, v zaklenjenih prikazovala prepovedani proces, izdala sem CD-komplet prepovedane knjige, ker sem ugotovila, da beseda na Slovenskem ni prepovedana, kot je bila prepovedana napisana knjiga, eno svojih knjig sem javno sežgala, imela sem komemorativni večer v Cankarjevem domu v času knjižnega sejma …"

Podoben primer je sodišče obravnavalo, ko je policist tožil Matjaža Pikala, ker naj bi ga ta opisal v izmišljenem junaku svojega romana Modri e. Proces se je končal sporazumno. Smolnikarjeva, katere primer je takrat prav tako spodbudil številna razmišljanja in pogovore o svobodi pisanja, je prepričana, da je poti upora veliko. "Pisci vendar držimo ogledalo družbi. In tega si ne smemo vzeti."
P. B./M. K.