Pri Cankarjevi založbi so predstavili dolgo pričakovano monografijo umetnostne zgodovinarke in vodilne poznavalke rokopisne dediščine pri nas Nataše Golob, ki se tovrstni dediščini srčno posveča več kot tri desetletja. V resnici je slikarstvo, ki se je ohranilo v rokopisih, fragmentih, listinah in prvotiskih, veliko več kot le kulturni spomenik svojega časa. Rokopisi so tudi tehnična dediščina, spomni avtorica. Ne smemo namreč pozabiti posebne obdelave materiala (pergament ali koženica, papir), tehnike nanosa (načini pozlačevanja) in načinov tiska.

Čeprav ima iniciale, vitice, pripise in poteze iluminatorjev v malem prstu, je Nataša Golob opravila megalomansko delo, o katerem je prvič začela razmišljati leta 2000. Želela je namreč zbrati slovensko rokopisno gradivo, povzeti bogato rokopisno dediščino na Slovenskem v pregledni, a poljudni objavi. Iskala je "slovenske" rokopise v tujini, od Washingtona do Berlina, od Pariza do Kalabrije. Do marsikaterega v zasebni zbirki žal ni prišla. Knjiga je nato intenzivno nastajala od 2012, pisala jo je 18 mesecev, preostalo je odpadlo na fotografiranje, oblikovanje, korekture in ciljno zbiranje gradiva.

Potem ko smo se junija po zaslugi umetnostne zgodovinarke lahko pobliže spoznali s slikarstvom v inkunabulah (v NUK-u je bila na ogled razstava Črna umetnost v barvah, ki jo je spremil tudi istoimenski katalog), je zdaj v prestižni izdaji dostopen tudi pregled najboljših srednjeveških spomenikov knjižne umetnosti, ki so se ohranili v slovenskih knjižnicah in arhivih.

Dragocene podobe listin
Ne gre pozabiti, da vzporedno s tem pripravlja še znanstvene monografije o kodeksih, njena želja pa je sestaviti večjezični popis celotnega gradiva (oblika, material, avtor, naročnik, vsebina, slikovni primer), tudi "manj pomembnih iluminacij", saj so prav te odličen namig pri raziskovanju genealogije posameznih del, življenja iluminatorjev in posameznih motivov. Listine so pogosto izpuščene iz pregledov, zgolj zato, ker ne gre za kodekse, opozarja Nataša Golob, in dodaja, da povsem neupravičeno, saj prav listine po kakovosti iluminacije spadajo v vrh knjižnega slikarstva.

Čas, ko se je pisalo in slikalo na pergament
Po besedah urednika Tineta Logarja je monografija prva celostna predstavitev knjižnega slikarstva v rokopisih in prvotiskih med letoma 850 in 1550, torej v obdobju med Brižinskimi spomeniki (oz. še malo prej) in prvo slovensko knjigo. "To je čas, ko so dela nastajala še v rokopisih, pogosto na pergamentu. In čas, ko so bili naši predniki priča prehodu na papir in kasneje na tisk," je dodal.

Eden najpomembnejših založniških projektov zadnjih let
Knjiga z zlato obrezo na 368 straneh v več poglavjih obravnava kontekst nastanka rokopisov in prvotiskov, nato pa izbor vrhuncev svoje umetnosti, ki po kakovosti ali ikonografiji presegajo slovenski prostor in njegovo okolico, in sicer jih opiše z vidika motivov, vsebine, tehnike, oblike in naročnika. Gre za bibliofilsko izdajo, saj je na voljo 500 ročno vezanih primerkov, za katere je treba odšteti 1.990 evrov (v prednaročilu 1.390 evrov). Ponatisa v tej obliki ne bo, prav tako ne angleškega prevoda. Knjiga je torej izšla v slovenščini in je namenjena slovenski širši javnosti, ker je bila ta z izjemnostjo te dediščine manj seznanjena kot tuja strokovna. Logar je poudaril, da gre za enega najpomembnejših projektov v založništvu v zadnjih letih, Natašo Golob pa za kisik založbe. "Brez takšne avtorice poslanstvo katere koli založbe ne more biti uresničeno," je pristavil.

125 najbolj kakovostnih spomenikov
Avtorica je v delu neposredno opisala 125 najbolj kakovostnih spomenikov knjižne umetnosti na Slovenskem, še 25 pa jih je vpletla v besedilo. "Teh 150 spomenikov je po svoje reprezentativnih, če govorimo o izstopanju po kvaliteti," je povedala. Ta po njenih besedah presega regionalne danosti in sega v vrhove tako samostanskega kot grajskega življenja. Pri svojem delu se je opirala na ključno obstoječo literaturo, kataloge, npr. gradivo za srednji vek Franca in Milka Kosa ter katalog inkunabul Alfonza Gspana in Josipa Badalića. To nam navsezadnje pove, koliko časa traja, da se naredi takšna sinteza, če pomislimo, da je Kos gradivo izdal še pred drugo vojno.

Kot je na predstavitvi dela povedala Nataša Golob, hranimo v Sloveniji izjemno knjižno bogastvo: 14 karolinških fragmentov, primer testeninskega tiska (od kakšnih 200 na svetu, gre pa za rez v 9 barvnih nanosih), ikonografsko zanimive in napredne iluminacije - Bernard v Sentencah Petra Lombarda z naslovnico "knjižno omaro", Orozijev mojster, ki ga primerjajo s Horarijem vojvode Berryjskega, osebni brevir Žige Lamberga z motivom ostarele Marije, kar je prispodoba Modrosti, ki bralcu kaže hrbet - to je svetovni unicum, poleg tega gre za inkunabulo na pergamentu, kar je redkost v svetovnem merilu.

Ljubljana, pomembno kulturno središče
Ne smemo pozabiti, da Ljubljana v srednjem veku ni bilo nepomembno mesto, opozarja Nataša Golob. "Škofijo je mesto dobilo 1461, pred Dunajem, skoznjo je tekla pot iz Prage in Dunaja do Benetk in Padove, z Ogrskega v Italijo. Celo Enea Silvio Piccolomini, poznejši papež Pij II., je bil velikokrat na obisku v Ljubljani - ker je bilo tu zanimivo, spodbudno intelektualno življenje."

Delo je razdeljeno v več poglavij - Razgledi, Od zgodnjih pričevanj do 1200: rokopisi iz samostanskih knjižnic, Rokopisi med 1200 in 1450: za posvetno in cerkveno rabo, Knjižno slikarstvo med 1450 in 1530: skupnost rokopisov in knjig, Med 1380 in 1530: knjižno slikarstvo v italijanskih slogih, Od 1250 do 1500: iz francoskih in staronizozemskih ateljejev.

Ne gre le za umetnostnozgodovinske spomenike, še pravi Nataša Golob, "rokopisi so izredno zanimivi tudi zaradi vsebine in kot tehnična dediščina. Tudi za slovenščino so pomembni, saj so polni glos in celo besedil v stari slovenščini. V rokopisih najdemo slovenske besede, ki so do 150 let starejše od Brižinskih spomenikov! Gre za izredno prevodno izročilo naših prednikov."

Po Logarjevih besedah monografija oživlja kulturno krajino slovenskega ozemlja ter "zariše širok krog vedenja o tistem času in nam približa življenje ljudi v stoletjih do renesanse".

"Če ubiješ knjigo, ubiješ duha," je pomen knjige poudarila njega dolgoletna prijateljica Nataša Golob. "Ko knjiga izhaja, nisi nujno dobre volje, ker dvom je velik. Ni ti v tolažbo, da si rečeš: 'Naredila sem, kar sem v danem trenutku mogla.' [...] Znanost gre dalje, izredno dobro se počutiš, ko lahko dodaš opombo pod črto, razkriješ prej manjkajoči podatek ... Jaz nikoli ne bom prišla na konec poti."

Med številnimi knjižnicami in arhivi, ki so sodelovale pri nastanku monografije, je Logar izpostavil Nadškofijski arhiv Ljubljana, katerega vodja, zgodovinar France M. Dolinar, je prispeval predgovor h knjigi.

Na vprašanje, kaj je bila težava pri pisanju oziroma izdaji dela, Nataša Golob odgovarja: "To, da mi ARRS od leta 2000 za noben projekt ni namenila niti prebite pare. [...] Veste, ko je človek enkrat star 70 let, ne gleda več na denar, ključen je čas, da napišem, kar želim. Moja zavzetost je, da znanje, ki sem ga desetletja zbirala, osmislim in izročim naprej."