Volkovi so za nas skrivnostne živali, zato je branje o njih izjemno zanimivo predvsem zaradi spoznavanja njihovega načina življenja, v katerega je Elli H. Radinger čez desetletja dobila izjemen vpogled. Za volkove se je odločila, potem ko v svetu prava ni več videla smisla.

Po več kot 30 letih, ko je v ameriškem Yellowstonu redno opazovala te divje živali, se je pred nekaj leti odločila, da se vrne domov k ostareli psički Shiri in z njo preživi njena zadnja leta. V knjigi o psih razkriva svoje razmišljanje o življenju nasploh in v navezavi s psi, predvsem starejšimi, česa nas učijo in kako pomembni so za nas. Obe knjigi sta veliki uspešnici.

Z avtorico smo govorili med njenim obiskom v Ljubljani.

Ko človek prebere vaši knjigi, mu je vse jasno, kako bi moral živeti, kaj je res pomembno, v njima opominjate na splošno znane resnice, ki pa jih v tem dirjanju tako hitro in vedno znova pozabljamo. V knjigi Modrost starih psov poudarjate, da moramo živeti v tem trenutku, življenje s starim psom nas opominja na lastno minljivost, a tudi nauči, da ne smemo obžalovati preteklosti in da moramo ostati igrivi.

Ste jokali, ko ste brali knjigo o psih? Ja? Tako je tudi prav, ker se želim dotakniti ljudi.

Knjigi druži dejstvo, da v njih govorite o živalih. Kako se je začela vaša zgodba z volkovi? Ko ste pustili delo odvetnice in začeli spoznavati svet volkov, v Nemčiji ni bilo volkov.

V bistvu prek psov, vedno sem imela doma psa, bili so mi zelo blizu in preko njih sem čutila posebno zanimanje za volka, ki je prednik psa. Ko sem pustila delo odvetnice, sem se odločila, da bom počela tisto, kar si res želim: iskala bom volkove. Tako sem odšla v ZDA, v raziskovalni center, kjer sem dobila svoj prvi volčji poljub in bila sem pečena.

Posameznik naj bi imel zelo začrtano življenje, od poklicnega do zasebnega. To, da ste se po napornem študiju ter potem delu odvetnice temu poklicu odpovedali, verjetno ni naletelo na veliko odobravanje vaše okolice.

Res je. Sicer so bili vajeni, da počnem nenavadne in nore stvari. Po koncu šole sem šla recimo najprej delat kot stevardesa za Lufthanso. Ko sem čutila, da sem videla dovolj sveta, sem rekla, dobro, zdaj pa naprej. In sem se odločila za študij prava, ker sem želela bolj pravičen svet. No, na koncu vidiš, da gre za iluzijo, in spet sem bila pred odločitvijo, kako naprej. "Poklicali" so me volkovi in tukaj sem zdaj. Veliko sem potovala, veliko časa preživela v divjini. Seveda so mi starši in prijatelji govorili, da sem nora, da sem se odpovedala dobri službi, češ lahko bi bila premožna odvetnica. Ni mi mar za bogastvo, počnem to, kar me veseli.

Zdaj je potovati nekaj najbolj običajnega, kako pa so vas pred 30 leti sprejeli v Yellowstonu, ko ste prišli opazovat volkove?

Yellowstone vsako leto obišče na milijone ljudi. Ko sem šla prvič, nisem šla z namenom, da bom opazovala volkove, temveč sem šla na počitnice. Nikogar nisem prosila za dovoljenje, temveč sem se svobodno in v lastni režiji premikala po parku. Po nekem času mi je nekdo rekel, da opažajo, da sem veliko v parku in me povabil, ali bi se pridružila ekipi znanstvenikov, strokovnjakom za volkove. Predala sem jim svoje zapiske o volkovih in tako se je začelo.

Se počutite kot strokovnjakinja za volkove?

Ja, se. Volkove sem v Yellowstonu opazovala 25 let, skupno pa 30 let. Mislim, da vem več o volkovih kot marsikdo, ki je študiral biologijo volkov. Opazovala sem jih v naravi, kako živijo v divjini in to je zelo drugače, kot če opazuješ volkove v umetnem okolju.

Volkovi v ujetništvu so popolnoma drugačni od volkov v divjini, to zelo poudarjate.

Ne maram, da je katera koli žival v ujetništvu. Razumem, da ljudje pravijo, da se tako ljudje učijo o njih, a dejstvo je, da to ni njihov habitat in v njem se ne obnašajo naravno. Tudi cirkusov ne maram. Prepričana sem, da so drugi načini, na katere se lahko učimo o živalih. Seveda ne moremo vsi v Afriko, da bi tam opazovali slone, ali iti v divjino opazovat volkove, toda obstajajo recimo hologrami. Vem, da imajo nekateri cirkusi holograme in tako sredi odra "pričarajo" slona ali leva, res izjemno. Res ni treba dati živali v ograjo. Zaščititi moramo območja, kjer živijo divje živali, to je veliko bolj učinkovito.

Odnos človeka in volkov se je zelo kompleksen. V Sloveniji imamo trenutno 75 volkov. V Sloveniji volk ni bil nikoli popolnoma iztrebljen, tako da je današnja populacija ostanek avtohtone populacije volkov. V Nemčiji so bili rekolonizirani, kot pišete. Pri nas je zdaj na mizi predlog, da bi odstrelili tretjino naših volkov.

V Nemčiji so bili rekolonizirani, ker so nekoč že živeli na tem območju. Tudi v Nemčiji potekajo razprave o odstrelu volkov. Tudi pri nas so primeri, ko so volkovi ubili ovce. Seveda razumem kmete, da so razburjeni, a dejstvo je, da je tovrstne napade mogoče preprečiti, da je mogoče zaščititi ovce. Potrebne so električne ograje in psi, ta kombinacija je zelo učinkovita. Volk v tem primeru ne bo nikoli napadel ovc. V vzhodnih državah so kmetje tisoče let uspešno obvarovali črede živali pred volkovi. Običajno kmetje dobijo velike pse in že to zadostuje. Vsake toliko pa seveda volk ubije kakšno ovco, ker je zanj lahek plen. Zato me preseneča tako ostro zavzemanje za odstrel.

V knjigi opisujete življenje volčjih krdel, njihov vsakdan, odnose. Presenetilo me je, da je v krdelu glavna šefica glavna volkulja.

No, če smo iskreni, enako je tudi pri ljudeh, priznajmo si (smeh).

Kako vidite odnos med človekom in volkovi? V pravljicah nam volka že od mladih nog predstavljajo kot strašnega.

Odvisno, katere pravljice berete. V evropskih pravljicah je volk prikazan kot slab lik, v indijskih ali severnih pravljicah pa je volk vedno dober, ima pozitivno vlogo in pomaga. Res je neumno, da na naše dojemanje vplivajo taki predsodki.

Ženske so bolj sočutne do volkov, ker imajo veliko skupnega z njimi: tisočletja so bile podrejene, tako kot volkovi so bile krivično obravnavane in zatirane ter nerazumljene.

Veliko pišete o pomenu družine. Pri krdelu volkov igra ključno vlogo.

Res je, družina je čudovita. Volkovi res skrbijo drug za drugega, nikoli ne bodo pustili recimo starejšega volka samega, temveč bodo skrbeli zanj. Ne tako kot mi ali opice, ki skrbimo za mladiče, potem pa ne več. Volkovi pa skrbijo tako za mladičke kot starejše, izjemno so povezani med seboj.

Vaše pisanje razkriva pravo telenovelo v svetu volkov: romance, ljubosumje, dramo …

Seveda, vse se dogaja. Morali bi biti tam v času parjenja, takrat se volkovom kar meša. Kaj vse samci počnejo, da bi se približali volkuljam. Res jih je lepo opazovati.

Kot ste že rekli, je v svetu volkov izjemno spoštovanje do starejših volkov, do njihovih izkušenj. Pišete, kako so v boju med krdeli ključne izkušnje starejših.

A ni žalostno, da pri ljudeh ni tako? Starejših ne spoštujemo. Pišem kolumne za menedžersko revijo in v njih poudarjam ter pozivam menedžerje, kako pomembna je vloga starejših, ki imajo izkušnje, da jih je treba bolj vključiti.

V času divjega kapitalizma smo pozabili na pomen dragocenih izkušenj starejših, venomer je govora le o mladosti. Pa vendar se mi zdi, da so se stvari že začele počasi spreminjati. Kakšna so vaša opažanja?

Vedno sem optimist, tudi v najbolj nemogočih razmerah (smeh). Seveda so mladi v svojem svetu, napredek je hiter, a res sem prepričana, da se lahko bolj povežemo med seboj. Vzemite na primer podnebne proteste. Pred kratkim je bilo v Hamburgu 20.000 ljudi, tudi sama se udeležujem protestov. Ko vidiš vse te mlade, angažirane ljudi, ki se skupaj s starejšimi zavzemajo za boljši jutri, je to res lep prizor.

Modrost volkov lahko vidimo kot priročnik, kako naj živimo.

V bistvu jih lahko strnemo, kot sem to storila tudi v knjigi, v štiri stavke. Ljubi svojo družino, skrbi za tiste, ki so ti zaupani, nikdar ne obupaj in nikoli se ne prenehaj igrati. To je osnova, to je vse, kar potrebujemo.

Zakaj se jih torej ne držimo? Imamo listke za vse možno, te osnovne premise pa venomer pozabljamo.

Ne vem odgovora, to bi bilo treba vprašati filozofe. Nekaj je v človeški naravi. Egoistični smo, delamo, kar je najboljše za nas, pri čemer nam ni mar za družino in sosede. To je treba spremeniti. Če bosta en ali dva človeka, ki sta prebrala moje knjige, začela živeti drugače in v skladu s prej naštetimi vodili, bo to uspeh. Sprememba se začne z enim človekom.

Res se lahko veliko naučimo od volkov. Če skrbimo za družino, če smo prijazni do sosedov, če bi to vsak storil, bi bil svet lepši, kajne?

Tudi v svetu volkov so, kot pišete, tisti posebni, ki so raziskovalci. Kot je Casanova. Ime mu res pritiče, saj je osvojil kar nekaj src volkulj.

Volkovi sicer nimajo imen, temveč številke, a v nekaterih primerih jim dodamo vzdevke. Moja najljubša volkulja je bila U-Black, ki je imela številko F255, to številko sem imela tudi na registrski tablici. Klicala sem jo U-Black, ker je imela črn madež na trebuhu. V Yellowstonu je več kot 1000 volkov, nemogoče je, da bi vse poimenovali, občasno pa smo komu nadeli vzdevek.

Pogrešate volkove? Zdaj že nekaj let niste šli v ZDA, ker ste se odločili, da boste ves čas preživeli z ostarelo psičko Shiro.

Pogrešam opazovanje, ne pogrešam pa gneče v parku, ki se zdaj pojavlja celo pozimi. Pogrešam biti v naravi, divjini. Pogrešam opazovanje kojotov in drugih živali, samo uživanje v prelepi naravi.

V knjigi pišete, kako ste se z opazovanjem volkov, ki terja veliko potrpežljivosti in čakanja, naučili opazovati in ceniti naravo kot celoto.

Po naravi sem zelo nepotrpežljiva, a ko si tam zunaj, se vse umiri. Divjina te umiri, ko čakaš volkove, pa lahko opazuješ vse bogastvo, ki ga ponuja narava.

Narava te res umiri, to svetujem vsakomur, ki se želi umiriti in upočasniti. Pojdite v mestni park in opazujte ptice, ni treba, da greste na drug konec sveta.

Je bilo težko napisati knjigo o psih?
Ne, bilo je zelo naravno. Yellowstone sem zapustila zaradi psičke, da bi bila z njo. Tako da sem pisala o tem, kako čutim. To je bil naslednji korak.

V knjigi o psih razkrijete več o sebi, o svojem razmišljanju o življenju in vrednotah. Med drugim na lahkoten način pišete tudi o nepopolnosti.

Vse mora biti popolno, povsod, doma, v službi. Ves čas spremljamo pametne ure in telefone, če smo naredili dovolj korakov. Ne vem, zakaj ne moremo več sprejeti nepopolnosti. Na to nimam odgovora.

Kako je Shira?
Stara je 15 let, gluha je, izgublja vid, ima težave s sklepi, postaja pa tudi dementna. To je nekaj novega zame. Ničesar ne morem storiti glede tega, ko jo najdem zmedeno na vrtu, jo odpeljem nazaj. Gre za novo stopnjo ljubezni, vem, da se njen čas izteka, to sprejemam in skušam čim bolj užiti čas, ki ga še imava na voljo.

Tisti, ki imamo pse, se že od njihovega prihoda zavedamo, da bodo poginili pred nami. Kot pišete, se staranja psa zavemo prej kot lastnega. V zadnjem poglavju pišete tudi o smrti, ki je v zadnjih letih prav tako postala skorajda tabu.

Psi nas učijo, kdaj je čas, da jih spustimo. Vedno poudarjam, da je najbolj pomembno, da si s svojim psom, ko ta pogine. Nekateri jih pustijo pri veterinarju ali komu drugemu, češ da preveč boli. Ja, srce se ti zlomi, toda ostati moraš pri psu, za katerega si skrbel. Ne gre zate, ampak gre za psa, to mu dolguješ.

Veliko ljudi mi je pisalo, da jih je moja knjiga o skrbi za starejšega psa naučila tudi sprejemati in skrbeti za svoje umirajoče starše. Smrt moramo sprejeti. Živeti moramo, kolikor je le mogoče lepo, da bomo tako tudi umrli.