Čast in priznanje njeni nadarjenosti je prinesel šele čas, in danes velja za eno največjih ameriških pesnic. Ob njeni 130. obletnici je izšla knjiga Ujeta svoboda (izdala Hiša poezije), v katerem so zbrani prevodi nekaterih njenih pesmi, gre za pesmi, ki so vključene tudi v film Terencea Daviesa o njenem življenju Tiha strast, in še nekaj drugih pesmi, predvsem iz začetnega obdobja njenega ustvarjanja. Pod prevode se podpisuje Tadeja Spruk.
Kot je dejala v pogovoru po projekciji filma Tiha strast, ki smo si ga lahko predpremierno ogledali v okviru Mesta žensk (film so predtem predvajali zgolj na Berlinalu, sicer bo svetovna premiera prihodnji mesec, na redni spored Kinadvora pa prihaja 4. januarja), je dejansko izjemno nenavadno, da imamo tako bore malo prevodov te velike pesnice v slovenščino. "Emily je izjemno težko prevajati, morda je tudi to razlog, da je njenih prevodov zelo malo," je dejal literarni teoretik in prevajalec Miklavž Komelj, ki je tudi sam prevedel več njenih pesmi.
Tadeja Spruk je njene pesmi začela intenzivno prevajati pred tremi leti in po spodbujanju začela iskati možnosti, da bi prevode izdali tudi v knjižni obliki. "Gre dejansko za večletni projekt, ki ga izvajamo skupaj s Hišo poezije. Emily je napisala približno 1.800 pesmi, za zdaj imam prevedenih okoli 100 pesmi, tako da sem šele na začetku."
V štirih letih želijo izdati štiri knjige njenih pesmi, v njih pa zajeti bistvene pesmi iz bogate zakladnice del. Kot je pojasnila Sprukova, jih sicer vodi kronološki razpored nastanka pesmi, vendar pa v isti sapi dodaja, da je pri ustvarjanju Dickinsonove zelo zanimivo, da je včasih en dan napisala preprosto pesem o npr. čebeli, že naslednji dan pa izjemno zapleteno pesem o notranji razrvanosti. Tako da kronološkost ne prinaša neke vsebinske niti, čeprav sta smrt in nesmrtnost pogosto temi njenih pesmi, ki jih je sicer v pismih pisala prijateljem. Zaznamujejo jih tudi kratki stavki, samosvoja uporaba velikih in malih črk ter poudarkov, značilna je tudi odstotnost naslovov.
Kot je bilo v diskusiji večkrat poudarjeno, je bila poezija Emily Dickinson zelo večplastna. Rodila se je leta 1830 v premožni družini očeta odvetnika, ki je Emily ter njeno sestro in brata spodbujal k zelo odprtemu pogledu na svet in družbo. Emily je bila zelo navezana na očeta ter sorojenca, ki so zelo razumevajoče sprejemali njeno izjemno načelnost, čeprav so ji jo nekateri očitali kot svojeglavost. Pisala je že mladih let, najraje v ranem jutru.
Kljub hrepenenju po ljubezni se ni nikoli poročila, z leti pa se je vse bolj zapirala v svoj svet, tudi fizično. Ni namreč želela iz hiše, tudi zaradi nedeljske molitve ne; ko so vsi žalovali v črnem, se je odela v belino (od tod vzdevek dama v belem), potem pa tudi zbolela. Njen zdravnik jih je postavil diagnozo brightova (živčna) bolezen, nekateri sodobni znanstveniki pa menijo, da je trpela za več boleznimi, kot sta epilepsija in agorafobija.
"Umaknila se je, ker je vedela, da je svet ne bo razumel. Dejansko je težko doumeti, da obstaja svoboda v taki ječi. V svojo sobo se je zaprla, da bi obvarovala svojo svobodo. Družina je njen umik sprejela," je pojasnila portugalska pesnica Regina Guimaraes in poudarila tudi njen odnos do vere, ki je bil daleč od ponižnosti. Boga je nagovarjala kot sebi enakega, kar je bilo takrat nezaslišano, dodaja pesnica.
Njene pesmi imajo velik vpliv tudi na ustvarjanje akademske slikarke Metke Krašovec. "Emily sem odkrila pozno, a hkrati ravno pravi čas. Po navadi sem najprej narisala motiv in šele potem poiskal primerne pripadajoče verze. Potem pa se je pojavila ta pesnica in od takrat ne znam živeti brez nje. Bila je res izjemno večplastna. Vsakič, ko jo berem, jo odkrivam na novo."
Njena poezija je izjemno neposredna, bralca nagovarja neposredno. "Kot da je poleg mene," je dejala pesnica in pisateljica Veronika Dintinjana, in ob tem dodala, da je njeno pisanje umeščeno v čas, piše o njem, a je vsebina njenih pesmi brezčasna.
Davies ni upravičil pričakovanj
Glede samega filma, ki ga je Terence Davies zasnoval kot poklon veliki pesnici, pa so se sogovorniki strinjali, da film ne odraža veličine talenta, ampak Dickinsonovo orisuje večinoma kot histerično, namesto na njeno delo pa se (pre)več poglablja v njene odnose z družino.
Med pozitivnimi vidiki filma so poudarili fotografijo, ki v določenih prizorih, sploh ker večina filma nima glasbene spremljave, dejansko "nariše" pesem, če parafraziramo misel Metke Krašovec, ter prikaz družbenih omejitev za ustvarjanje umetnic. Govorimo namreč o tridesetih letih 19. stoletja, ko je bil položaj žensk precej drugačen in ko se je tudi pisanje imelo predvsem za moško ustvarjanje. V filmu je takratno videnje položaja žensk povzeto v besedah enega od urednikov revije, pri kateri je Dickinsonova izdala nekaj pesmi: "Ženske ne morejo ustvariti trajnih biserov literature."
Prva urejena zbirka njenih "trajnih biserov" je izšla štiri leta po njeni smrti, v poznejših desetletjih pa je izšlo več zbirk in zbranih del, ki so jo utrdile kot eno ključnih imen ameriške literature.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje