Knjiga, ki je izšla v Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega, prinaša 28 pogovorov z igralkami in igralci vseh slovenskih gledališč, ki jih je dramaturg in režiser Alen Jelen gostil v nočnem programu Radia Slovenija med letoma 1997 in 2012. V radijskem studiu so o svojem življenju in delu pripovedovale starejše igralske legende in nekateri njihovi mlajši kolegi. Številni so že (uradno) upokojeni, nekateri tudi pokojni, vsi pa so pomembno zaznamovali slovenski gledališki prostor ter soustvarjali podobo filma, televizije in radia.
Knjiga, ki je po mnenju avtorja tudi "popularizacija radia v gledališkem mediju in gledališča ter igralcev v radijskem mediju," tako ohranja pripovedi gostujočih igralk in igralcev; z njimi predstavlja raznolike osebnosti, njihove radostne ter žalostne življenjske zgodbe in hkrati zgodbo slovenskega gledališkega prostora in časa. Izhaja predvsem iz avtorjevega občudovanja igralcev, in morda se bo uresničila tudi njegova velika želja: "Čas je, da v Sloveniji začnemo izdajati monografije o slovenskih igralcih. Tega je pri nas absolutno premalo. Sam se trudim, da bi izdali monografijo o Miri Sardoč, ki bi leta 2015 praznovala 85 let, a je težko najti založnika. A to so zelo pomembne stvari. Za gledališko zgodovino so pomembni vsi igralci."
V radijski oddaji Kulturni fokus ste povedali, da izredno občudujete slovenske igralke in igralce, še posebej starejše. Od kod ta fascinacija?
Ta izhaja predvsem iz moje osebne izkušnje. Morda zato, ker sem bil na nek način posvojenec Mire Sardoč; gospa je bila moja dobrotnica, ko sem študiral dramaturgijo. Veliko sva se družila in prek nje sem spoznaval tudi polpreteklo zgodovino slovenskega gledališča. Še pred tem sem kot član dramskega studia sodeloval v mariborski Drami, kjer so me dramske igre učili eminentni mariborski igralci. Morda pa izhaja tudi iz moje nekdanje želje, da bi postal igralec. Te tri poti so me vodile v občudovanje slovenskih igralcev. Prepričan pa sem, da so slovenski igralci tako dobri, da jih je vredno spremljati in se od njih učiti.
Kaj vas najbolj privlači pri radijskem mediju in zakaj se vam je ravno ta zdel najprimernejši za pogovore z igralci?
Že med študijem dramaturgije sem bil zunanji sodelavec na radiu, ko sem študij končal, pa sem na Radiu Koper opravil avdicijo za napovedovalca. Radio me je vedno vznemirjal; rad sem ga poslušal, kasneje bral na radiu. Radio in gledališče sta na nek način sopotnika. Kasneje, ko sem se pridružil Uredništvu jutranjega in nočnega programa na Radiu Slovenija, me je urednica Alenka Dakić vprašala, katere teme me privlačijo in bi jih želel predstaviti na radiu. Odgovoril sem, da zgodovina gledališča, predvsem osebna zgodovina ljudi, ki so soustvarjali podobo gledališča. Hitro sva se dogovorila za cikel pogovorov s starejšimi slovenskimi igralci. V oddajo Nočni obisk so prihajali igralci, pomembni za slovenski gledališki prostor in zanimivi tako za stroko kot za radijske poslušalce. Vsak pozna Štefko Drolc, Ivanko Mežan, Aleksandra Valiča, Jožico Avbelj, Ivo Zupančič, Poldeta Bibiča in še nekatere druge. Nekateri igralci, recimo Mihaela Novak, Zlata Rodošek, Janez Eržen, Saša Miklavc ali Tina Leonova, pa niso bili več vsakodnevno prisotni v gledališkem prostoru in sem tako z vabilom, s pogovorom obudil spomin na njih in njihovo delo. Ljudje so te pogovore radi poslušali, imeli smo lepe odzive.
Pogovori ponujajo portrete igralcev in tudi dokument zgodovine gledališča ter časa na splošno. Zgodovina je v pogovorih vtkana v konkretno življenje posameznika. Ogromno je omenjenih gledaliških kolegov, vstopimo v zaodrje, spoznamo ozadje igralskega poklica … Kaj je bilo vam osebno najzanimiveje pri teh pogovorih?
Najbolj so me privlačila pripovedovanja o starejših igralcih ali gledaliških ustvarjalcih, ki več niso živeli in o katerih sem lahko bral le v knjigah. Vsakokrat me je zanimalo, česa se moji gostje spominjajo o Mariji Veri, profesorju Branku Gavelli ali Mariji Nablocki ... Z zanimanjem sem poslušal gledališke anekdote, ki niso bile samo smešne, ampak so razgrinjale tudi, v kakšnih razmerah so nekoč gledališčniki delali ali v kakšnih odnosih so bili. Privlačile so me osebne zgodbe, o katerih sem prej slišal zgolj posredno, recimo pripoved Angele Hlebce o soprogu Herbertu Grünu ali Mihe Baloha o njegovih potovanjih po Jugoslaviji. Iz njihovih pripovedovanj sem si živo predstavljal, kako je bilo nekoč v veliki skupni garderobi v Drami ali kako je Marija Vera pred predavanjem odvila vse svoje rute in se preoblekla. Gledališka zgodovina je zelo osebna in človeška, zato se o njej lahko pripoveduje drugače kot o obči zgodovini. Zato sem vesel, da se bo delček te osebne gledališke zgodovine s knjigo ohranil in da bodo lahko sedanje in prihajajoče generacije ob branju prepoznavale vzdušje v gledališču in za odrom, denimo kakšno navdušenje je vladalo ob igranju Cankarja v Trstu, ko so obnovili naše slovensko gledališče.
Iz pogovorov opazimo tudi razliko med pripovedmi starejših in mlajših igralcev ter razliko v gledališču tistega časa, v katerem so dejavno delovali.
Gledališče se je spremenilo, se moderniziralo, predstave so drugačne in igralci so danes marsikdaj kruto natančni pri svojem delu. Je pa mlajšim in starejšim skupna pripadnost gledališču, ljubezen do gledališča in ustvarjanja. Kakor se včasih gledališki ustvarjalci med sabo "ne maramo", smo tudi pravi gledališčniki še vedno močno povezani. Starejši igralci so me naučili, da je resno delo in odpovedovanje del gledališča, ampak je gledališče kot umetnost tako lepo, da se splača "za gledališče trpeti in živeti".
Odpovedovali so se marsičemu. V Trstu so se denimo v mrazu in dežju vozili s kamioni po vaseh, da bi odigrali predstave.
Takšnega entuziazma zagotovo ni več, vsaj ne v takšni meri kot nekoč. Nekoč so bili pripravljeni več žrtvovati, se res odpovedovati, potrpeti. Pripadali so gledališču.
In tekmovalnosti ni bilo toliko kot danes?
Na akademiji v neki meri načrtno spodbujajo tekmovalnost. Dokler je zdrava, torej ustvarjalna, je to dobro, ko pa se spremeni v bolestno ambicioznost in za njo ni nič, je pa to težava, napaka. Včasih so tekmovali drugače. Na festivalih so gledali predstave drug drugega in si želeli, da bi bili vsi dobri. Igralci so bili za svoje delo nagrajeni drugače kot danes; ob svojem jubileju si je igralec lahko sam izbral vlogo, ki jo je želel igrati. Bili so debiji in poslovilne predstave. Ali pa če je igralec prejel aplavz na odprti sceni, se mu je zato povečal honorar.
Igralci, ki ste jih gostili, so med pogovorom oziroma po svoji upokojitvi zavzeli zelo različne odnose do gledališča. Nekateri gledališko dogajanje še vedno spremljajo, drugi so se popolnoma umaknili iz gledališkega sveta. Kakšen odnos do gledališča ste prepoznavali pri igralkah in igralcih, kako ga doživljajo po upokojitvi?
Zelo različno, odvisno od človeka in tudi od tega, kaj se mu je v zadnjem obdobju dogajalo v gledališču ter ob uradni upokojitvi. V tem pogledu je gledališče znalo biti tudi kruto. Eno leto ali dve te ni na odru, pa te vsi pozabijo. Nekateri so šli v pokoj z grenkobo. Milo Kačič je denimo vest o upokojitvi čakala pri vratarju in naslednji dan ji ni bilo več treba priti v gledališče. To je hud udarec. Predstavljajte si igralce, ki so vrsto let igrali osrednje vloge, bili v nenehnem pogonu in odpovedovanju, potem pa, ko so bili starejši, pred upokojitvijo, kar naenkrat niso več dobivali vlog ali so nosili samo še pladnje čez oder. In ko so šli v pokoj, se jih skoraj nihče izmed kolegov iz gledališča ni spomnil. Nekateri upokojeni igralci bi še danes lahko nastopali, pa jih nihče ne povabi ne v gledališče, ne k filmu, ne k radiu. Igralec se nikoli zares ne upokoji. Sam vidim, s kakšnim veseljem in predanostjo pridejo, ko jih pokličemo na radio, da bi prebrali kakšno literarno delo, poezijo ali nastopili v radijski igri. Tudi če jih kaj boli ali tare bolezen, so tisti hip, ko igrajo, takoj zdravi!
Nekateri so se tudi zavestno odločili, da gledališča ne bodo več obiskovali, ker se je to od časa njihovega aktivnega dela močno spremenilo in jim ni več blizu. Spet drugi so v gledališču pogosto, recimo Niko Goršič, ki spremlja vse dogodke. Mila Kačič in Ivanka Mežan sta pogosto hodili v gledališče, Ivanka še igra v filmu in na radiu, prav tako sta aktivni Štefka Drolc in Iva Zupančič. Nekatere igralce to ohranja pri živosti, drugi se bolj posvetijo družini ali drugim zanimanjem. A vsem, se mi zdi, je skupna vsaj tiha, skrita želja, da bi še kdaj nastopili, igrali.
Iz pogovorov se pogosto zdi, kot da se z gosti dobro poznate. Ste se poznali že pred vabilom v studio ali ste se le obširno pripravljali na ta srečanja in natančno raziskali njihovo življenje ter delo?
Nekatere sem poznal osebno, vseh pa ne. In nekatere igralce sem vabil v studio kar nekaj časa, preden so privolili v obisk. Preden smo se srečali pred mikrofonom, sem moral kar veliko o njih prebrati, poiskati, izvedeti. Spraševal sem kolege in prebiral tudi več deset let stare intervjuje in zapise, da sem si tako ustvaril podobo posameznega igralca in začrtal okvir pogovora.
Za občutje domačnosti med mano in gosti, ki veje iz pogovorov, pa je pomembno, da se je med nami ustvarila neka nežna, tenkočutna vez, zaradi katere se je gost lažje odprl. V studiu sem bil njihov sogovornik, ki jih želi spodbuditi k razmišljanju in s kratkimi vprašanji gostu zgolj omogoča odpiranje čustvenega prostora, nadaljnjo pripoved. Morda je k temu pripomogla tudi moja ljubezen do slovenske gledališke zgodovine. Nič, kar so povedali, mi ni bilo tuje, in tudi sam sem imel pogosto občutek, kot da bi se poznali že od prej. Tudi ko sem sedel z Milo Kačič, ki je pripovedovala o svojem težkem otroštvu in kasnejšem življenju, ali z Brankom Miklavcem, ki je sredi pogovora začel igrati v studiu, ali s Sašem Miklavcem, ki ga nikoli nisem videl na odru, zgolj srečeval v parku, kjer je sprehajal svojega kužka; a ko sva se usedla za mikrofon in začela pogovor, se mi je zdelo, kot da se poznamo že vse življenje. Kasneje sva s Sašem tudi ohranila prijateljski stik.
"Pogovor pred mikrofonom je velika odgovornost, človek iztisne iz sebe posebno energijo in pove stvari, ki jih sicer ne bi. Nemalokrat mi je kakšen gost rekel: 'Joj, kaj sem jaz govoril! Če ne bi bilo pred mikrofonom, tega ne bi nikoli izrekel, vam sem pa kar povedal …'" je v Nočnem obisku povedal Brane Grubar, ki je tudi sam vodil pogovore z gosti na radiu Val 202. Od kod radijskem mikrofonu takšna moč?
Pri televizijskem intervjuju bi bili poleg mene in gosta prisotni še kamerman, osvetljevalec, tonski mojster in mogoče še kdo. V takšni situaciji začneš na nek način "nastopati" in prostor se zoži, pogovor pa lahko postane suhoparen. Redki so televizijski intervjuji, ki bi bili zares čustveno globoki ali pretresljivi, saj se je težje odpreti. V radijskem studiu, v večernih oz. nočnih urah in s pritajenimi lučmi, pa sva sedela sama z gostom, vrata so bila zaprta, skozi okno sem videl tonskega mojstra, gost pa je bil obrnjen stran, tako da je pozabil nanj, in na sredini med nama mikrofon. Pri takšnem pogovoru gost zaradi vzdušja in zaupanja pozabi, da mikrofon sliši vse. Že sama tihota studia razširja čustvena, duhovna, človeška obzorja.
Temu, kar je povedal Brane, pa bi dodal še to, da si morava biti s sogovornikom za to vrsto pogovorov blizu, med nama se mora vzpostaviti prijateljski, na nek način zaupen odnos. V nasprotnem primeru lahko nastopi huda trema in blokada.
V pogovorih lahko izvemo tudi nekaj zanimivosti o sodelovanju med gledališčem in radiem. Do 50. let preteklega stoletja so denimo radijske igre potekale v živo, v 50. letih pa so igralci ljubljanske Drame na radio prišli predstavit igro in posnet kak prizor. Kakšna je povezava med gledališčem in radiem danes?
Omenjate dolgoletno oddajo Od premiere do premiere, ki je spremljala vse slovenske gledališke premiere – teh je bilo seveda manj kot danes –, in igralci so posebej za oddajo odigrali tudi kakšen prizor. Oddaje žal ni več na programu, vrsto let pa jo je odlično urejal in vodil dramaturg Borut Trekman. Danes na radio hodijo igralci snemat literarne oddaje in radijske igre. Slišimo jih tudi, ko se v oddajah o kulturi predstavljajo gledališke premiere. Občutek imam - o tem pa bi lahko več povedali moji starejši radijski kolegi -, da sta bila gledališče in nacionalni radio nekoč bolj povezana. Danes pokličemo igralce na snemanja, pa še to zaradi znižanja sredstev največkrat le igralce iz Ljubljane. Kar je povsem narobe! Nacionalni radio bi moral k snemanjem vabiti igralce iz celotnega slovenskega gledališkega prostora in vseh gledaliških hiš. V program bi morali vabiti samostojne ustvarjalce in usposobiti, vsaj občasno, za snemanja radijskih iger in literarnih oddaj dramski studio na Radiu Maribor in Koper. Žal pa so naša druženja z igralci na radiu eno- ali dvodnevna snemanja. Ni več tako kot včasih, ko so imeli vaje za radijsko igro, posneli oddajo in nato honorar dobili kar na blagajni.
Nekoč je obstajal tudi radijski ansambel.
Radio je nekaj časa, še preden je domoval na Tavčarjevi, res imel igralsko družino. O tem pripoveduje Mila Kačič v intervjuju. Vodil jo je France Koblar. V njej so bili igralke in igralci z vseh vetrov, ne le profesionalni dramski igralci; tudi igralci iz Šentjakobskega gledališča ali iz razpuščenega gledališča v Postojni, Kopru. Ko so igralsko radijsko družino razpustili, je radio začel najemati igralce po projektih. Tako kot danes.
Nameravate pogovore z igralkami in igralci nadaljevati?
Ja. A ne z mislijo na knjigo. Želim se pogovarjati na radiu z mladimi igralci, ki šele začenjajo ali so na začetku svoje igralske poti. Zanimajo me tisti mladi ustvarjalci, ki imajo poleg igralskega poklica še nekaj, kar zapolnjuje njihov čas in tudi vpliva na razvoj osebnosti, ustvarjalnosti. V zadnjem času me je tako recimo pritegnila zgodba mlade kolegice Anje Drnovšek. Ta mlada talentirana igralka, ki hodi na izobraževanje v Pariz, je šla sama v London in si poiskala agenta, ob vsem tem pa ima svojega konja in je inštruktorica jahanja; ali pa odličen igralec Jernej Gašperin, ki je sam prehodil več sto kilometrov do Santiaga de Compostela, se ukvarja s športom in še čem, Suzana Grau s svojo avstralsko izkušnjo, Nina Rakovec, Blaž Šef in še več deset njih. Takšne mlade, sposobne, delavne, ustvarjalne in pogumne ljudi, igralce ter gledališke ustvarjalce, je v teh težkih časih vredno predstavljati na radiu in še kje, saj so naša prihodnost. Kakšen velik obet so ti mladi ljudje za gledališče na Slovenskem. Kaj vse znajo in zmorejo. Če so starejši igralci skrajšana kronika polpretekle zgodovine, so mlajši igralci in igralke slika svetle prihodnosti. Prav zaradi njih se nam ni treba bati za naše gledališče. Le ljudje, ki usmerjajo državno kulturno politiko, naj imajo srce in pamet na pravem mestu.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje