Ko je rokopis z naslovom Notes to John začel nastajati, je družina Joan Didion "prestala nekaj hudih let", kot je v tistem času zapisala Didion v nekem zasebnem pismu. V urah s psihoterapevtom, ki jih je povzemala v svojih zapiskih, je tekla beseda o pisateljičinem otroštvu, alkoholizmu, tesnobi, krivdi, depresiji in težavnem odnosu s posvojeno hčerko Quintano. Quintana, ki se je bojevala z duševno boleznijo in odvisnostjo, je umrla leta 2005, pri 39 letih.

"Ključno za razumevanje tem poznejših knjig"
Založba 4th Estate, sicer veja založniškega velikana HarperCollins, ki bo knjigo izdala, navaja, da so pogovori Joan Didion s psihiatrom "osrednjega pomena za razumevanje tem, ki jih je obravnavala v svojih izjemnih poznih delih, kot so Where I Was From, Leto čudodelnih misli in Blue Nights." "Notes to John nam ponuja globoko ganljiv in osupljivo intimen portret osebe za častitljivo literarno persono in redek vpogled v genezo nekaterih najbolj dragocenih del Joan Didion," obljublja urednica Kishani Widyaratna. Joan Didion je naslov knjige posvetila svojemu možu, leta 2003 umrlemu Johnu Gregoryju Dunnu.

Vest, da bodo ti zapiski, ki so jih izvršitelji pisateljičine oporoke odkrili v neoznačeni mapi na njeni mizi, objavljeni, je odprla javno debato o etičnih pasteh postumnega objavljanja tovrstnega pisanja. Didion izvršiteljem svoje literarne oporoke – urednicam Lynn Nesbit, Shelley Wanger in Sharon DeLano – ni dala nobenih napotkov, kako po njeni smrti ravnati z globoko osebnim dnevnikom.

Zapiski za Johna je zbirka 46 sestavkov, ki jih je Didion sama natisnila in zložila v kronološki vrstni red ter jih shranila v mapi v svoji pisarni. Objavili jih bodo v celoti, z minimalnimi uredniškimi posegi, kot so popravki posameznih zatipkov in opombe pod črto.

"Težko si predstavljam kaj bolj zasebnega"
Pokojničin tesni prijatelj, ki je hotel ostati anonimen, je za britanski časnik Observer komentiral: "Ne dvomim, da bo ta dokument še poglobil našo kolektivno fascinacijo nad Joaninim delom, ampak ne morem si predstavljati ničesar bolj zasebnega, kot so zapiski o urah psihoterapije. Ne morem govoriti, kaj bi si Joan želela, ampak kot nekdo, ki jo je imel neznansko rad, sem ob objavi teh strani globoko žalosten." Pravi tudi, da so številni Joanini prijatelji in družinski člani podobnega mnenja: "Kolektivno mnenje v njenem ožjem krogu je, da gre za izdajo zaupanja ... Čeprav glede na Joanino mesto v ameriški književnosti seveda razumem zanimanje javnosti za ta dokument, je bila vedno natančna in premišljena v zvezi s tem, katere podrobnosti je razkrila – ali pa jih ni razkrila – v Letu čudodelnih misli in Blue Nights. Kar koli onkraj tega se mi zdi izjemen poseg ljudi, ki jim je najbolj zaupala, v njeno zasebnost."

Sorodna novica Umrla je Joan Didion, novemu žurnalizmu zapisana pronicljiva opazovalka družbe

Rod Rosenquist z Univerze v Northamptonu, predavatelj etike postumnega objavljanja, napoveduje, da bo knjiga "zaradi kulta Joan Didion" deležna zanimanja. Konec koncev so njene prazne zvezke za zapiske, ki stanejo 12 dolarjev, na dražbi po smrti prodajali za 9 tisoč dolarjev. "V pisateljskih krogih je zvezdnica ... Pri javnih osebnostih se mi zdi zanimivo prav to, da jih ima javnost v lasti in z njimi do neke mere manipulira. Taka je narava slave."

Morda so ravno zaradi "narave slave" nekateri pisatelji, denimo Henry James in Charles Dickens, še pred smrtjo zažgali svoje zasebne papirje. Ker pa Joan Didion tega ni naredila – še več, papirje je pustila "pazljivo urejene" na svoji mizi, kjer je bilo jasno, da bodo najdeni – so "po črki zakona vsi upravičeni in ravnajo tako, kot jih trg spodbuja, naj ravnajo," je komentiral Rosenquist.

Na etični ravni pa ga je odločitev za objavo dnevniških zapiskov "zmotila": "Ne zdi se mi prav, da se dnevniki kogar koli pač objavijo tako kmalu po smrti." Tudi če mnogo let po smrti slavnega pisatelja obstaja veliko zanimanje za objavo zasebnih zapiskov, bi po njegovem mnenju terapija morala ostati zaščitena. "To je moje stališče. Dopuščam pa tudi, da bi se dalo argumentirati tudi drugače."

Joan "ni bila naivna"
Pisateljičina biografinja Tracy Daugherty ne verjame, da bi Didion, "pazljiva kuratorica lastne podobe", sklepala, da bo zasebna narava njenih zapiskov kakršno varovalo pred "tistimi, ki bi jih hoteli obelodaniti". "Ni bila naivna niti glede založništva niti glede človeške narave ... To, da je za seboj pustila nekaj tako bogatega, kot ta dnevnik obeta, da bo, ni moglo biti naključje."
Pisateljica je bila v zadnjih letih šibkega zdravja, njen razum pa ni bil okrnjen. "Morala je vedeti, da bo ta dnevnik, z njeno besedo, zlato."