The Enchantress of Florence (Čarovnica iz Firenc), Rushdijev deseti roman, je zgodba, razpeta med 15. in 16. stoletje ter med dvorne spletke v Firencah in indijsko prestolnico Fatehpur Sikri na drugi strani. Kontroverzni pisatelj ostaja zvest svoji značilni različici magičnega realizma, ki resnična zgodovinska dejstva in osebe prepleta z elementi nadnaravnega in mitološkega. "V ta svet sem se lahko zatekel, ko je bilo moje zasebno življenje v razsulu," je pisatelj med drugim povedal v intervjuju za Reuters. "Nekaj časa sem bil v zares slabi koži. Prebil sem se lahko samo s pomočjo rutine in discipline, ki sta potrebni za pisanje romana."

Mnenje si boste morali ustvariti sami
V Čarovnici iz Firenc bodo zgodovinsko podkovani bralci spoznali resnične osebe, indijskega vladarja Akbarja in italijanskega filozofa Machiavellija, ter spremljali zgodbo (izmišljene) skrivnostne lepotice Qare Koz, ki že s svojo prisotnostjo uroči vsakega moškega, ki ji prekriža pot. Roman, ki ga je izdala založba Random House, je že razdelil britanske kritike: Guardianov recenzent ga je označil za "veličastnega, briljantnega in fascinantnega", Sunday Times pa za "najslabšo stvar, kar jih je Rushdie kdaj napisal". Kritik Financial Timesa priznava, da mu ni povsem jasno, za kaj natančno gre, a avtorju priznava obvladovanje peresa in se zaklinja, da bo, če roman ne dobi naslednjega bookerja "iz svojega izvoda lastnoročno skuhal curry in ga pojedel".

Smo si bolj podobni kot različni?
60-letni pisatelj je hotel sprva zgodbo postaviti samo v Evropo, a jo je na koncu razpel med dve mogočni civilizaciji, ki sta cveteli istočasno, a ena za drugo nista vedeli. "Na koncu sem napisal knjigo, kakršne res nisem pričakoval. Mislil sem, da pišem o razlikah, pa sem v resnici pisal o podobnostih med ljudmi. (...) Kdor opazuje človeško vedenje, mu bo jasno, da si med seboj sploh nismo različni; v nasprotniku vidimo Drugega, a je v bistvu le naša zrcalna podoba."

Glavno "sporočilo" Rushdiejevega pisanja, če bi zelo poenstavili, je tako še vedno boj za pravico do svobode izražanja. "Lahko je zagovarjati svobodo izražanja, dokler gre za stvari, s katerimi se strinjaš. Toda če nisi pripravljen podpreti pravice ljudi, da govorijo stvari, ki se ti osebno zdijo odvratne, to pomeni, da zagovarjaš le pravico ljudi, da se strinjajo s teboj."

Stihi še vedno jabolko spora
Rushdie za svobodo izražanja še vedno plačuje visoko ceno: leta 1989 je takratni iranski voditelj ajatola Homeini roman Satanski stihi razglasil za bogokletnega (gre za alegoričen opis kozmične bitke med nebom in zemljo) in nato muslimane vsega sveta pozval, naj britansko-indijskega pisatelja ubijejo. Iranska reformistična vlada se je v preteklih letih od obsodbe oddaljila, revolucionarna garda pa je potrdila njeno veljavnost. Še leta 2004 je fundacija Hordad, ki je na Rushdiejevo glavo razglasila 2,8 milijona dolarjev nagrade, potrdila, da je fatva še vedno veljavna. Salman Rushdie se je iz skrbi za lastno varnost v Veliki Britaniji preselil že tridesetkrat, njegov naslov pa ostaja skrivnost.