"Sredi vojne, terorizma in popolnega uničenja je David Grossman glas razuma. Čeprav sta fundamentalizem in radikalizem v porastu na obeh straneh, v Izraelu in med Palestinci, ni obupal nad prizadevanjem za dialog," je utemeljila žirija.
Pisatelj bo prejel glavno nagrado, spremljevalno nagrado pa bo dobila mednarodna organizacija World Central Kitchen, ki sodeluje z lokalnimi skupnostmi pri zagotavljanju hrane ljudem po naravnih nesrečah ter na kriznih in vojnih območjih.
S svojim delom, tudi v Ukrajini in Gazi, pomagajo "tistim, ki se v krizah borijo za svoje preživetje". "Humanitarna organizacija je zgled sočutja in poguma, hkrati pa domačinom vrača dostojanstvo in upanje," je svojo odločitev pojasnila žirija. Vsaka nagrada je vredna 20.000 evrov.
Nagrado Marion Dönhoff od leta 2003 podeljujejo tednik Die Zeit, Fundacija Ebelin in Gerd Bucerius in Fundacija Marion Dönhoff. Podelili jo bodo 8. decembra v gledališču v Hamburgu.
Grossman velja za enega največjih živečih izraelskih pisateljev. V slovenščino so prevedeni njegovi romani Pride konj v bar, Glej geslo: ljubezen in Levji med: mit o Samsonu. Leta 2010 je v okviru festivala tudi obiskal Ljubljano.
V Jeruzalemu živeči pisatelj je mednarodno pozornost leta 1987 pritegnil s publicistično analizo arabsko-izraelskega spora z naslovom Rumeni veter. Med Grossmanovimi deli imajo tudi sicer poseben pomen analize razmer na Bližnjem vzhodu – navsezadnje je v libanonskih vojnih spopadih leta 2006 tragično izgubil sina. Po njegovi smrti je (v družbi še dveh pomembnih izraelskih pisateljev, Amosa Oza in A. B. Jeošue) sprti strani v Libanonu pozval k premirju na odmevni novinarski konferenci.
Grossmanova literatura se izmika kategorizaciji, se pa že od prvih zgodb dalje osredotoča predvsem na dve temi: odraščanje ter vojno in nasilje, ki zaznamujeta izraelski vsakdan. V preteklosti je večkrat javno izrazil podporo izraelskim ugovornikom vesti, zavzel se je za ustanovitev palestinske države in opozarjal, da se je treba izogniti vojni z Iranom.
"Kot Izraelec sprašujem, kakšen narod bomo, ko bo te vojne konec," je Grosmann marca letos zapisal v uvodniku za New York Times. "Kam bomo usmerili svojo krivdo – če bomo dovolj pogumni, da jo bomo čutili – za vse, kar smo prizadejali nedolžnim Palestincem? Za tisoče otrok, ki smo jih pobili. Za družine, ki smo jih uničili. In kako se bomo naučili, da nas ne bi nikoli več nič presenetilo, kako preživeti vse življenje na rezilu noža? Toda koliko ljudi hoče živeti in vzgajati otroke na rezilu noža? Kakšno ceno bomo plačali za nenehno čuječnost in sumničavost, za neprestani strah? Koliko med nami nas bo sklenilo, da nočemo – ali pa ne moremo – živeti kot večni vojaki, Špartanci? Kdo bo ostal v Izraelu in ali bodo tisti, ki ostanejo, najbolj skrajni, najbolj fanatično verni, nacionalisti, rasisti? Smo obsojeni na to, da bomo v krču opazovali, kako bo drzno, ustvarjalno, samosvojo izraelskost vase posrkala tragična rana judovstva?"
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje