slavni francoski intelektualec in plejboj Bernard-Henri Lévy (znan kar kot BHL), njena mati pa zdaj že pokojni model Isabelle Doutreluigne.

Leta 1995 se je takrat 21-letna Justine poročila z lepim (in, če gre sklepati po romanu Nič resnega, precej vase zagledanim, tako kot pravijo tudi za BHL-a*) mladim filozofom Raphaëlom Enthovnom, sinom očetovega najboljšega prijatelja Jean-Paula Enthovna. In njeno življenje je po težavni in nevrotični materi, ki je, ker je imela toliko opravka sama s sabo (alkohol, mamila, duševne težave ...), včasih, no, kar pogosto pozabila na hčer, še enkrat usodno zaznamovala "neka" manekenka: med Justine in Raphaela se je vmešala Carla Bruni (dodaten sladkorček: prej menda spremljevalka Enthovna starejšega), zaradi katere je zakon Justine in Raphaela razpadel.

Levyjeva se je odločila za ne ravno tiho maščevanje: svojo zgodbo - prepoznavnost ji je prinesel že prvenec Le Rendez-vous - je leta 2005 "zapakirala" v roman Nič resnega (v izvirniku Rien de Grave), ki je v Franciji postal prava senzacija, bestseler tudi širše, avtorici pa je prinesel priznanja kritiške srenje.

Nič resnega, roman o resnih zadevah
Roman, v katerem podobnost z resničnimi osebami nikakor ni naključna, je kronika razpada zakona in posledične čustvene otopelosti prevarane žene, hkrati pa zgodba o iskanju same sebe, zgodba o odraščanju. Bo nevrotična in cinična Louise, kot je glavno protagonistko romana, oblikovano po sebi, poimenovala Levyjeva, zmožna še kdaj ljubiti ali se celo spustiti v nov zakon? Ironično, gre za precej resne zadeve.

Čeprav je mogoče potegniti že precej očitne vzporednice med Justininim očetom in nekdanjim možem, prav tako vidnim francoskim intelektualcem in osvajalcem, se krog tu še ne sklene: BHL je že več desetletij dober prijatelj Nicolasa Sarkozyja, zdajšnjega moža usodne Carle Bruni, v knjigi kirurško popravljene lepotice in "požiralke moških" Paule, ki jo Levyjeva v romanu opiše: "Zdela se mi je lepa in nevarna s tistim nepremičnim obrazom, kot bi bila narejena iz voska. Ko se je nasmehnila, so se ji kosti premaknile nekako tako, da so razkrile zobe ... Zdela se mi je lepa in bionična, s pogledom morilke." V nekem intervjuju je Levyjeva na vprašanje, kako je reagirala, ko je izvedela za razmerje Sarkozy-Bruni, odvrnila: "Smejala sem se. To se mi je zdelo resnično smešno."

Justine še vedno živi v Parizu s partnerjem Patrickom Millom in dvema otrokoma. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da nista poročena. Mille, ki je filmski režiser, je po njeni prav tako pretežno avtobiografski knjigi Mauvaise Fille (v prevodu slaba ali poredna punca, lahko pa tudi slaba hči; napisala jo je po materini smrti in rojstvu svojega prvega otroka, v njej je razmišljala o svojem razmerju z materjo in o sebi v vlogi matere) iz leta 2009 posnel film. Takrat je za New York Times na vprašanje, ali se medtem, ko gleda svoje življenje na filmu, ne počuti preveč izpostavljeno, odgovorila: "V resnici sem na nek način popolnoma gola že v svojih knjigah, tako da me to ne moti. A stvari se niso dogajale točno tako, kot sem o njih pisala ali kakor jih je Patrick prikazal v filmu. To je postala fikcija, zgodba nekoga drugega. In to mi je v uteho."

"Bog je mrtev, a moja pričeska je popolna."
Skratka: če vas zanima insajderski vpogled v pariško intelektualno srenjo in njihove "zdrahe" na nivoju, ki presega Paris Match, so dela Levyjeve obvezno branje. Ko smo že pri tračih: BHL, v bulvarskem tisku nepogrešljiv z razpeto srajco in dizajnerskimi oblekami, je bil dolga leta v "javnotajnem" razmerju z britansko salonsko levijo Daphne Guinness. A poročen je z igralko Arielle Dombasle. Še sledite?

*Menda je nekoč izjavil: "Bog je mrtev, a moja pričeska je popolna."

Končajmo z dokaj filozofskim zaključkom romana Nič resnega, ki, kot je na nekem spletnem forumu zapisala bralka, dobro povzame avtoričin pogled na življenje in ljubezen v 21. stoletju: "Življenje je konec koncev grob osnutek. Vsaka zgodba je grob osnutek naslednje, prečrtaš ga, spet prečrtaš, ko pa je skoraj dokončana in brez tiskarskih napak, je je konec in vse, kar ti preostane, je, da odideš, zato je življenje dolgo. Nič resnega."

Prilagamo komad Raphael z glasbenega prvenca Carle Bruni Quelqu'un m'a dit, ki ga je posvetila svojemu takratnemu ljubimcu Raphaelu Enthovnu.