Če so se kakšna tri stoletja pred tem ljudje zaradi vraževerja bali visokih vršacev in se goram raje izognili, kot da bi jim posvetili preveč pozornosti, je bil konec 19. stoletja povsem drug čas. To je bilo prelomno obdobje narodnega prebujanja, v sklopu katerega se je Triglav s stolpom in poznejšo postavitvijo koče na Kredarici počasi zasidral v slovensko zavest kot neke vrste branik slovenstva in zatorej njegov glavni simbol.

Zgodbo najvišje slovenske gore in stolpa na njenem vrhu v svoji novi knjigi Triglav in Jakob Aljaž (založba Viharnik) osvetljuje zgodovinar in alpinist Peter Mikša. Avtorja je pri raziskovanju gnalo predvsem eno vprašanje, kako je Triglav postal tako ključen simbol slovenstva, da je dobil svoje mesto na nacionalnem grbu in posledično tudi zastavi.

Za vrh Triglava en goldinar
Pravzaprav je Jakob Aljaž odločilno potezo povlekel že nekaj mesecev pred postavitvijo stolpa, ko je aprila leta 1895 od občine Dovje v Mojstrani kupil "špico" Velikega Triglava, torej 16 kvadratnih metrov zemljišča na vrhu. Za en goldinar, kolikor je odštel za zemljišče – za primerjavo, s tem si si lahko tedaj kupil denimo 50 jajc ali pa 10 litrov mleka – je zagotovil, da mu nihče ni mogel več preprečiti, da bi gor postavil planinsko zavetišče in s tem ohranil "slovensko lice naših gora".

Načrtnemu ponemčevanju, ki je v drugi polovici 19. stoletja potekala na različnih ravneh v slovenskih deželah Avstro-Ogrske, se ni ognilo niti planinstvo. Številna nemška društva so poskušala v slovenskih pokrajinah razviti gorski turizem, postavljala so planinske koče, v katerih so imeli nemški planinci pogosto prednost pred slovenskimi, in gorske poti označila z nemškimi napisi.

Slovenski planinci ob tem niso stali križem rok. Tako razmere v slovenskih gorah leta 1887 opisuje časopis Slovenec: "Druga okoliščina, ki mora vsakega zavednega Slovenca žaliti, je pa nemščina, ki se vsled tega po naših krajih šopiri in prodira celó do zadnjega kota naše dežene in na najvišji vrh naših gora. Ne zadosti, da nam nemščino po svojem »Schulvereinu« silijo v šolo, jo oznanujejo tudi po samotnih naših planinah, jo pišejo po najvišjih stenah naših gorá! Zakaj bi enakopravnost tudi tù ne veljala?"

Narodni boj med planinskimi društvi
Narodni boj, ki je tedaj potekal na več ravneh, se je torej prenesel tudi med planinska društva, ki so si prizadevala postavljati svoje koče in markacije, pri čemer so slovenska sprva zaostajala, saj so prvo slovensko planinsko društvo ustanovila leta 1893, ko je bilo več nemških planinskih organizacij že dlje časa dejavnih.

Slovensko planinsko društvo je imelo predvsem narodnoobrambni namen, v njem pa so, kot piše Mikša, Slovenci videli izraz narodne volje, da dobijo domače gore vsaj deloma povrnjen slovenski značaj. Tega so se lotili s postavitvijo koč, domov, kažipotov, slovenskih napisov in poti. Zgovorno je poimenovanje, ki so ga Nemci uporabljali za svoje in slovenske koče – prvim so pravili Schutzhütten (torej koče za zavetje), slovenskim pa Trutzhütten (kljubovalne koče).

V tem boju je bil kot najvišji vrh tudi najbolj zanimiv Triglav in Aljaž, ki je takrat župnikoval v Mojstrani, se je zavedal, kako odločilno je "zavzetje" tega vrha. Naglo je odreagiral, ga odkupil, s tem pa zagotovil Slovenskemu planinskemu društvu, ki mu ga je tudi podaril.

Najprej Aljažev stolp, zatem koča na Kredarici
Ko je leto pozneje postavil tudi prvo, tedaj še skromno, planinsko kočo na Kredarici (da jo postavi, se je iz kljubovanja odločil, potem ko je bival v tedanji nemški Dežmanovi koči, kjer je v pogovoru z oskrbnikom izvedel, da v primeru, če bi bila koča polna Nemcev, zanj ne bi bilo prostora, saj imajo oni prednost), je Triglav počasi postajal slovenska "romarska gora". Tudi sicer se je med Slovenci razmahnilo planinstvo, pohodniki pa so celo s svojimi oblačili poudarjali narodno zavest; kdor je nosil rjave ali temno zelene dokolenke, je poudarjal svojo slovenstvo, medtem ko so nemški planinci nosili izključno bele dokolenke.

Stran od gora, območja nerazložljivih pojavov
Peter Mikša začne svojo pripoved o Triglavu več kot dve stoletji prej, ko so se ljudje prenehali bati gora kot nevarnih območij nerazložljivih vremenskih in drugih pojavov ("Če kdo opoldne na tej gori poka z bičem, sledi neposredno in takoj nevihta z gromom in točo, čeprav je dan še tako jasen," piše denimo v Čast in slava vojvodine Kranjske Janez Vajkard Valvasor) ter se začnejo prvi raziskovalci počasi podajati v vršace. Kot razloži avtor knjige, Valvasor konec 17. stoletja Triglava še ne pozna pod tem imenom, ampak ga je poimenoval Kerma.

Prvi označbo na zemljevidu dobi Triglav v naslednjem stoletju, kar sovpada z razmahom kartografije in z njo povezanega predstavljanja gorskega sveta, pove Mikša. Triglav je z imenom in višino prvič omenjen leta 1744. Janez Dizma Florjančič de Grienfeld ga je umestil v svoj skoraj dva kvadratna metra velik zemljevid, ki je tudi najpopolnejša karta Kranjske do tistega trenutka. Prvo slikovno upodobitev Triglava podpisuje Baltazar Hacquet. Bakrorez z vršacem je objavil v obsežnem delu Oriktografija Kranjske, ki je izhajala od 1778 do 1789 (upodobitev Triglava spremlja prva letnica). Kot zanimivost, po Hacquetovih izmerah je višina triglava znašala 3034,7 metrov (oz. 1549 pariških sežnjev).

Radovednost požene plemstvo v vršace
Zanimanje za naravoslovje, kamnine, gorske flore in favne je v gore privabilo tudi pripadnike kranjskega plemstva, najvidnejšega med njimi brata Žigo in Karla Zoisa. Konec 18. stoletja se je v evropskih učenih krogih razmahnila razprava o nastanku kamnin, v kateri je prisostvoval tudi Žiga Zois, s tem pa Triglav postavil v takratno vedenje Evrope. A medtem ko se Žiga zaradi bolezni ni mogel vzpenjati v gore, je bil v teh toliko bolj prisoten njegov brat, strasten botanik, po katerem se imenujeta tudi Zosiova zvončica in Zoisova vijolica.

Razvoj slovenskega planinstva
Med letoma 1778 in 1840 je bilo na Triglav vsega skupaj 20 vzponov, na začetku 20. stoletja se jih je na vrh spravilo precej več – približno 300 na leto, pojasnjuje Mikša. Danes je eden najbolj obleganih vrhov slovenskih gora, ki jih na leto menda obišče 1,5 milijona ljudi. Gorska infrastruktura, ki je pomenila pomembno izhodišče za razmah slovenskega planinstva in alpinizma, se je razvejala prav v desetletjih, ko so Jakob Aljaž in člani slovenskih planinskih društev "zavzemali" ter urejali gore. Kot izvemo v knjigi, se je obdobje slovensko-nemškega narodnega boja za gore končalo po prvi svetovni vojni, ko so koče nemških planinskih društev na ozemlju nove države SHS (pozneje Kraljevine SHS) prešle v last SPD.

Pleskarska vojna na Triglavu
V obdobju med obema vojnama je Triglav z Aljaževim stolpom še enkrat postal simbol narodnih manifestacij. Po podpisu Rapalske pogodbe, po kateri je meja potekala nekaj metrov od stolpa, so tega Italijani in Slovenci izmenično prebarvali en dan v barve italijanske, drug dan jugoslovanske trobojnice. Tej "pleskarski vojni" na Triglavu je na nek način naredil konec "oče slovenske markacije" Anton Knafeljc, ki ga je spet prebarval na nevtralno srebrno, črno in sivo barvo. Po drugi svetovni vojni so ga pobarvali rdeče, že med vojno, točneje leta 1941, pa je silhueta Triglava vstopila v simbolni znak Osvobodilne fronte. Zamislila sta si ga arhitekta Marjan Tepina in Edo Ravnikar ter še enkrat je postal simbol upora, prvič pa je bil dokumentiran 28. oktobra 1941, ko so ga pripadniki OF trosili po ljubljanskih ulicah. Uradno je narodni simbol Triglav prvič postal leta 1947, ko je bil vključen v grb tedanje SR Slovenije, po osamosvojitvi leta 1991 pa ostal ključni element državnih simbolov.

V svojem delu, ki je prvotno namenjeno mladim bralcem, enako izpovedno pa tudi za tiste starejše, Peter Mikša povzema pot, kako se je Triglav kot najvišji vrh Julijskih Alp od gore, ki je vznemirjala nemirne planince in radovedne znanstvenike, postala ključni simbol naroda, na katero se letno zgrinjajo množice planincev.