"Gledala bom, kako umazana voda odteka v hudourniku besed, in preostale madeže posušila na tolažilnem soncu mojega pisanja. Veliko pranje."

V večplastnem romanu francoske pisateljice Sophie Daull Na perišču je ena najpomembnejših vlog namenjena knjigarnarju, ki vsak petek v lokalnem časopisu razpreda o knjigah, s katerimi bi si prebivalci zaspanega mesteca Nogent-le-Rotrou lahko popestrili konec tedna. Nekega petka v oktobru predstavi nenavadno uspešnico avtorice, ki bo v knjigarni podpisovala knjige. Da je vse skupaj še bolj zagonetno, pa pisateljica, ki prihaja v goste, ni le eden od osrednjih junakov pripovedi, ampak tudi resnična avtorica romana Na perišču, za katerega je leta 2019 prejela nagrado Evropske unije za književnost. Literarni večer je pripravila prevajalka Mateja Seliškar Kenda.

"In če bi začel še enkrat, se velikokrat vprašam, kaj bi bilo lahko drugače. Najprej bi bila z mano violina. Divje, kot da sem hudičev učenec, bi vadil violino. Obožujem ju, violino in glasbo ljubim neizmerno. Igral in igral bi, dokler ne bi preigral vsega, kar je bilo do zdaj v glasbi napisanega in odigranega."

Sarival Sosič je leposlovje začel pisati razmeroma pozno, po petdesetem letu. Njegov knjižni prvenec, roman Starec in jaz, je izšel leta 2017 in takoj vzbudil pozornost javnosti – prišel je tudi v ožji izbor za nagrado kresnik. Po treh romanih je lani dokaj nepričakovano izšla njegova knjiga kratkih zgodb z naslovom Ne morem ven. Kljub jasnim sorodnostim z romani predstavlja nadgradnjo avtorjeve poetike in svežo novost v njegovem opusu.

"Prevozil sem s to 'kočijo' vso deželo čez hribe in doline, čez ravnine in puščave, zdaj pa sem se izgubil v domačem mestu."

Leta 1960, v času, ko še ni bilo avtodomov in tudi podrobnih zemljevidov, kaj šele satelitske navigacije, se je ameriški pisatelj John Steinbeck odločil bolje spoznati svojo državo in ljudi, o katerih je pisal. Predelal je svoj tovornjaček in ga po Don Kihotovem konju poimenoval Rosinant, poklical še pudlja Charleyja in se z njim odpravil na 10.000 milj dolgo pot od atlantske do tihomorske obale in nazaj. Zapis s poti ima naslov Potovanje s Charleyjem.

"Ne počni tega, zanj ni veljalo. Ne tepi. Ne ubijaj. Ne posiljuj. Moški, kot je bil on, takih zapovedi niso samo ignorirali; družba jih je za to vedno znova nagradila."

Denar, moč in oblast, evropske institucije in zlorabo moči, vse to na svojem begu pred travmatičnimi spomini na posilstvo izkusi dekle, ki poišče zavetje pri evropskem poslancu in borcu za človekove pravice. Roman Antje Ravik Strubel Modra ženska, ki je leta 2021 prejel nemško književno nagrado, razgalja okolje, ki vplivnim dopušča marsikatero zlorabo.

"Bilo je v času, ko se je zgubil čas. / Bilo ga je še tu in tam, / drugje ga sploh ni več bilo. / Na svetu, ko da je postalo malo temno."

Sorodna novica Kako se je Veno Pilon "z vso vnemo oprijel fotografije" in ji ostal zvest do zadnjega dne

Vsaka knjiga Gregorja Strniše pripoveduje svojo zgodbo, posamezni cikli v njih pa so podobni poglavjem v daljših proznih delih. Knjiga pesmi Škarje je pripoved o tem, kako se je čas najprej izgubil in potem vrnil v obliki narobesveta. V oddaji boste slišali drugo poglavje te knjige z naslovom Ujma – časa ni nikjer. Sestavljata ga cikla Krpice in Škatlice, ki ju združuje skupni naslov Modra luč.

"Po Parizu le beži / zavit v svoje sanje / v ustih zvesti čik / pod težo tujih knjig / paketov pomade in jestvin / vedno beži molče ječi / za tuje blagostanje / znani vam trpin."

Tako je leta 1946 ali 1947 sebe opisal Veno Pilon, slikar, grafik in fotograf, ki se je rodil v Ajdovščini in večino življenja preživel v Parizu. Danes si je v njegovem rojstnem mestu v Pilonovi galeriji mogoče ogledati njegove izjemne slike in fotografije, pa tudi rokopise in predmete, galerija pa hrani tudi njegovo pesniško zapuščino. V verzih, bomo slišali, Veno Pilon premišlja o svoji življenjski usodi, zaznamovani s skromnostjo in toplino primarne družine, z dvema jezikoma, nadvse različnima okoljema in željo po presežnem.