Kavčiča odlikuje zelo plodno literarno ustvarjanje, številni romani, novele in tudi drame, ki zajemajo snov iz zgodovine, tako iz fevdalne kot tudi iz polpretekle. Roman Pustota, ki je po mnenju avtorja tudi njegovo osrednje delo, je postavljen v 18. stoletje po velikem tolminskem puntu. Spremlja usodo kmeta Grogovca, ki je zaradi udeležbe v puntu izgnan s svoje zemlje. Z družino se zateče na nikogaršnjo zemljo v cerkljanskih hribih, kjer bije težek boj za vsakdanje preživetje. Kavčič je v romanu podal opis življenjske izkušnje človeka, ki se je znal upreti oblasti in bogu, bil za to kaznovan, vendar kljub temu vztrajal, se reševal s trdim delom in prepričanjem o svojem prav.

Svoj zadnji roman Prihodnost, ki je ni bilo, za katerega je nominiran tudi za letošnjo nagrado kresnik, pa je postavil v čas po drugi svetovni vojni, ko se je pred ljudmi odpiralo pričakovanje, da bo nastala neka humana razvojna stopnja z veliko mero solidarnosti in pravičnosti.

Literarne nagrade kot muhe enodnevnice
Pred kratkim je skoraj 74-letni pisatelj prejel tudi Župančičevo nagrado za življenjsko delo, ki mu jo je podelila občina Ljubljana. Kavčič pa je v klepetu pojasnil, da mu nagrada ne pomeni prav veliko, saj ta v Sloveniji niti ne rešuje avtorjevega gmotnega položaja niti ne zagotavlja prisotnosti njegovega dela za daljši čas. Literarne nagrade so kot muhe enodnevnice, kljub temu pa je treba biti hvaležen za vsako dobro besedo, ki ti jo namenijo, je še dodal. Na vprašanje, zakaj je letos avtor prejel kar dve priznanji, je avtor hudomušno odgovoril, da je komisiji očitno zmanjkalo idej.

Medčloveški odnosi z občutkom za zgodbo
Kavčič je poudaril, da mu kjub trenutni veliki slovenski literarni produkciji, odgovarja bolj malo avtorjev. Prednost daje tistim pisateljem, ki obravnavajo medčloveške odnose in imajo še vedno občutek za zgodbo. Predvsem rad prebira knjige z zgodovinsko tematiko, vendar nikoli le ene na hitro, saj ima pogosto na nočni omarici vsaj 10 ali 15 različnih knjig.

Zapisnik zmotil komunistično oblast
Avtorju je bila v 70. letih tudi podeljena Prešernova nagrada za Zapisnik, ki je bila na Slovenskem prva knjiga, ki se je dotikala dachavskih procesov, kar je bilo za tedaj vladajočo politiko dokaj kislo jabolko. Na intervencijo nekaterih politikov je upravni odbor preklical svoj sklep in nagrado dodelil drugemu avtorju, ne da bi kdo od slovenskih kulturnikov kaj protestiral.

Še vedno kritično do trenutne oblasti
Kavčič, ki se v svojih delih pogosto ukvarja z razmerjem med posameznikom in oblastjo, tudi na zdajšnjo oblast gleda ktitično. Meni, da politiko preveč zanima le oblast in denar, v ta namen pa so dovoljena vsa sredstva. Na vprašanje o pridigi nekdanjega beograjskega škofa Franca Perka, ki jo je imel pri maši pobitim domobrancem, se je odzval z mislijo, da je ta tematika na slovenskem že čisti anahronizem, zato bi sam javno diksusijo o tem odprl le tistim ljudem, ki so o zgodovinskih dogodkih dobro poučeni in strpni v presoji. Ker pa zgodovinski pojavi polpretekle zgodovine zlasti med mladimi še vedno niso dovolj pojasnjeni, se boji, da bi se lahko le-ti ponovili.