Javna predstavitev s poslušanjem treh iger – Deset, Avtobus in Dva tisoč petsto besed – in pogovorom z ustvarjalkami ter ustvarjalci se je pred kratkim odvila v studiu 26 Radia Slovenija.

Lani so ob tridesetletnici natečaja za kratko radijsko igro izbrali tri kratke zgodbe z natečaja in jih prelevili v radijske igre. Izbrali so jih v Uredništvu igranega programa Radia Slovenija, saj so bile po strokovni presoji režiserke Špele Kravogel in dramaturginje Vilme Štritof najprimernejše za radijsko priredbo.

Zvočna miniatura o preprosti človečnosti in bližini

Kratka zgodba Manke Kremenšek Križman z naslovom Dva tisoč petsto besed je bila nagrajena leta 2019. Vilma Štritof meni, da je v njej čutiti bližino, brez odvečnih besed, težo zgodbe in njeno notranjo razgibanost nosi igralka.

Sorodna novica Manka Kremenšek Križman: Tujci

"Ta zgodba je v celoti avtobiografska," je na predstavitvi dejala avtorica. Vanjo je ujet trenutek med hčerko in ostarelim očetom, v katerem se razkrije bistvo njunega odnosa, ko se enemu izteka čas. Povedala je, da je to prepis nekega obdobja, "mojega in očetovega življenja, tri mesece, ko je bil oče v Polju zaradi anksioznosti pred operacijo, in je bilo pisanje zame izkop iz tega obdobja."

Zvočno miniaturo o preprosti človečnosti in bližini brez odvečnih besed sta za radio priredila Sandi Jesenik in režiser igre Klemen Markovčič ob sodelovanju tonskega mojstra Urbana Grudna, glasbene oblikovalke Nine Kodrič ter igralcev Maše Derganc, Sandija Pavlina in Petre Govc.

Avtorica je povedala, da zanjo kratka zgodba zahteva določeno intenziteto, "ni zastranitev in karakterizacij, treba je zagrabiti snov pri jedru. Moja zgodba je v sozvočju s tem, da sem človek, ki bi težko šel gledat komedijo. Rada imam temne stvari, ki nekaj premaknejo v bralcu ali poslušalcu."

Za natečaj se je odločila, ker ima rada roke. "Natečaj jasno zastavi datum in število znakov, rada se udeležujem tudi drugih natečajev, saj me to motivira, da se usedem in začnem pisati."

Režiser Klemen Markovčič je opisal, da se mu je zdelo pomembno ohraniti akterje, ki se izrazijo z drobnimi sekvencami in dialoškimi trenutki. Ohranil je tri ključne prostore, vožnjo z avtomobilom kot kontemplacijo, bolnišnico ter lokal Sombrero. Slednji se je zdel pomemben za glavno junakinjo, ker gre venomer tja na skodelico kave in na cigareto po obisku bolnišnice. In prav tja so odšli posnet akustiko. V osredju igre je človeški glas, ki je po njegovih besedah najpomembnejši.

Po dolgem času je delal z Mašo Derganc, "ki je natančna in precizna igralka." Dodal je še, da mu je prav ta forma najbližja poleg radijske forme za otroke, ker lahko kot režiser "preigra več variant znotraj enega ustvarjalnega procesa in se lahko odloči za dober destilat."

Svet z absolutne številske perspektive

Sabina Koželj Horvat je zgodbo z naslovom Deset, nagrajeno leta 2002, postavila v potniški vlak med vožnjo.

"K nič hudega sluteči potnici prisede sopotnik, obseden s številom deset, ki si ga kot življenjski postulat postavlja na vseh področjih. Ko čudaški sopotnik izstopi, se v kupeju pojavi sopotnica, ki je enako obsedena, vendar z drugim številom. Skozi absurdno zgodbo je mogoče ugledati svet s poponoma drugačne, absolutne številske perspektive," so zgodbo povzeli na Arsu.

Za radio je zgodbo priredila Suzana Tratnik, dramaturginja je bila Vilma Štritof. Pod režijskim vodstvom Špele Kravogel je za ton poskrbel mojster Urban Gruden, za glasbo oblikovalka Darja Hlavka Godina, igrali pa so Saša Mihelčič, Saša Tabaković, Maja Končar, Uroš Potočnik in napovedovalec Igor Velše.

Sabina Koželj Horvat živi v Osijeku in se predstavitve ni utegnila udeležiti, je pa poslala zvočni posnetek, v katerem je delila svoje misli. "Pisati kratko zgodbo pomeni zadeti poanto že na nekaj straneh besedila. Čutim jo kot z nekaj pravili ograjen prostor, za katerega moram skrbno izbirati besede in opise, saj jih ne sme biti preveč in ne smejo biti prazne. Je manj manevrskega prostora kot pri romanu, ustvarjati vsebine pa bolj zahtevna naloga, pri kratki zgodbi, če uporabim metaforo z vlakom, se držiš tirnic in loviš prizore, za razliko od romana, pri katerem lahko zaviješ na stranke poti. Tam tudi če zaideš, imaš dovolj prostora, da se obrneš. Lahko uporabiš tudi več poti, ki se na istem cilju srečajo."

Sorodna novica Avtoportret: 58 sekund s Suzano Tratnik

Kratka forma je zanjo "zapeljiva, ker ponuja izziv, da se izrazi s čim manj besedami." Zdi se ji, da zamisli letijo po zraku povsod naokrog, za to zgodbo se ji je utrnila med vožnjo z vlakom. "Potem ko sem ulovila ravnotežje med literaturo in matematiko, se je zamisel utelesila v kratki formi."

Suzana Tratnik, ki je zgodbo priredila, je ob tem čutila odgovornost, da ne bi česa zgrešila: "V dialogih je bilo že precej zapisanega, izziv je bil paziti na številke in datume, ki sem jih uporabljala. Tako, da je vse deljivo. V tem smislu je bilo nekaj omejitev."

Režiserka pa je razmišljala, da mešanje afektov nosi to, kar nosi število deset, "neskončnost in možnost ponavljanja, prehajanja med čisto realnostjo in paralelnim svetom."

"V kratki formi pišem, ker sem ženska in nimam lastne sobe"

Tudi v zgodbi Mirjam Furlan Lapanja z naslovom Avtobus, ki je bila nagrajena leta 2016, tokrat v priredbi Ane Kržišnik Blažica, je sodelovala avtorska in ustvarjalna ekipa dramaturginje Vilme Štritof, režiserke Špele Kravogel in glasbene oblikovalke Darje Hlavka Godina, vendar se je tokrat dogajala med vožnjo z avtobusom, v katerem jo je posnel tonski mojster Matjaž Miklič, pozneje pa zmontiral v radijskem studiu.

"Ženske, delavke, se iz oddaljenih vasi vsak dan v službo vozijo z avtobusom. Vendar vozniku ni mar, če jih tja pravočasno pripelje, saj vožnjo izkoristi za svoje opravke. Razočarane, utrujene in naveličane vsega vzamejo usodo v svoje roke. Ena od njih sede za volan in jih odpelje na izlet. Na njeno predrznost potnice različno reagirajo, sčasoma se sprostijo in se prepustijo vsaj kratki avanturi na poti v negotovo prihodnost," so opisali vsebino zgodbe.

Nastopile so igralke Lara Jankovič, Ana Facchini, Marjuta Slamič, Medea Novak, v vlogo voznika pa se je podal Milan Vodopivec.

Kot je na predstavitvi poudarila Vilma Štritof, so bile kratke zgodbe Mirjam Furlan Lapanja večkrat nagrajene na različnih natečajih, med drugim na Radiu Slovenija, pri Mladiki, v reviji Sodobnost, dela pa kot lektorica, največ v medijih in za medije.

"V kratki formi pišem, ker sem ženska in nimam lastne sobe in nimam rente, zato da bi lahko pisala dolgo besedilo. Recimo da sem se v obdobju odraščanja odpovedala misli, da bi pisala. Ko pa doživljam svet, ga doživljam tako, da ga ubesedim. V nekem obdobju so me spodbudili razpisi in natečaji, ker sem želela notranjo pripoved preliti tako, da bo zanimiva tudi za bralce. Potem pa sem pričela uživati v kratki formi," je opisala svoj angažma v kratki prozi.

Nekaj tisoč znakov se lahko zdi zelo veliko, a ob tem poudarja: "Ko jih popišeš, ugotoviš, da moraš biti zelo oprezen pri izbiri besedila, da zadostiš temu merilu. Zgodilo se mi je že, da sem oddala zgodbe s 6999 znaki."

Zgodba o avtobusu se je v njej odvila kot film, z več zvoki, z daljšimi sekvencami, z dokaj statični kadri kljub premikajočem se avtobusu. Posvetila jo je skupini prijateljic, ki so svojo prijateljsko skupnost osnovale v zaprti skupini na spletu. "Skupaj smo rojevale, potem so naši otroci odraščali, me pa smo ohranjale stike in si zelo veliko dopisovale. Vsaka, ki nastopa v igri, imajo realno ime in povzema lik te osebe."

V radijski priredbi je manj likov, kot jih je zapisala v zgodbo, a kot pravi avtorica, v to ne bi nikoli posegala. "Ko naredim zadnjo piko, postane zgodba last drugih."

Snemali so na avtobusu z igralkami, ki izhajajo iz primorske narečne skupine, pomagal pa je tudi lektor Srečko Fišer. Režiserki se je zdelo smiselno, da igro v celoti posnemajo na avtobusu, in igralci vse v živo odigrajo, tako da se ne igrajo z učinki. "Ljubljanski potniški promet nam je omogočil snemanje na avtobusu. Zanimivo je bilo usklajevanje, ker sem želela star avtobus, ki je glasen, sodobnejši so bolj tihi. Zabavno je bilo, da se je celo voznik, prvih deset minut lovil pri vožnji, saj danes teh avtobusov več ne vozijo."

Uvod v podelitev Arsove lastovke

Prvo poslušanje radijskih iger v novi sezoni je bilo hkrati tudi uvod v podelitev Arsove lastovke, nagrade Arsovega natečaja za kratko zgodbo. Lani, ob tridesetletnici natečaja, se je nagrada preimenovala v Arsovo lastovko. Zgodbe, ki so se uvrstile v ožji izbor, bodo na sporedu od nedelje do srede, 14. septembra. Avtor ali avtorica zmagovalne zgodbe pa bo razglašen na slovesnosti v četrtek, napovedujejo na Arsu.

Zmagovalne zgodbe od leta 1992 naprej so dosegljive na zvočnici ZKP RTV Slovenija.

Na spodnjem posnetku lahko prisluhnete prvi od kratkih zgodb, ki so jo pretopili v radijsko igro.