Pesnica Dimitra Xidous se je rodila v Kanadi, sedaj živi v Dublinu. Njeno prvo srečanje z literaturo je bilo srečanje s kanadsko poezijo. Pritegnilo jo je pisanje o ženski, o telesu in pod vtisom tega je tudi sama začela pisati o telesu, spolnosti in ljubezni. Pozneje je spoznala, da to ni njen glas, in to spoznanje je bilo, kot je dejala, osvobajajoče. Šele potem je začela pisati "svojo poezijo".

Pesnica, esejistka in prevajalka Elsa Korneti se je rodila v Münchnu, odraščala pa v Grčiji, kjer so bile ženske dolgo zapostavljene. Po poroki so ves svoj čas tradicionalno posvetile družini in vzgoji otrok, v njihovem vsakdanjiku pa ni bilo prostora za pisanje. Ker so imele polne roke dela, so pesmi in zgodbe pele in pripovedovale. Tako so prehajale na naslednje generacije. Zato je o literarnih prednicah v 19. stoletju težko govoriti, nekaj izjem je bilo le iz višjega družbenega sloja. Sama močno občuti to izročilo, ki je prehajalo iz roda v rod, ves čas, ko piše, je v dialogu z njim.

Gabriela Babnik je vez z literaturo začela spletati pri petih ali šestih letih med listanjem ene redkih knjig, ki so jih imeli takrat doma. Njeno zanimanje za knjige je bilo, kot je dejala, v njeni družini neobičajno. Sicer pa se je po njenih besedah pomembno zavedati, da so bile pisateljice že pred nami. V svojem pisanju se je osredotočila na ženske, a jo zanimajo tudi druge teme. Predvsem pa, kot je dejala, ne želi biti getoizirana kot ženska pisateljica. Piše, ker čuti, da je v njej nekaj, kar mora dati iz sebe.

Književnost se ne deli na "moško" in "žensko"
"Ko sedeš in pišeš, si samo pisatelj. Spol ni pomemben," je poudarila Xidousova in dodala: "Smo enakovredni in gremo skozi enake procese. Imamo isto občinstvo." Kot je še dejala, se sicer zaveda, da "piše z ženskim glasom", a samo pisanje "je nad tem". Da spol pri avtorstvu umetnine ni pomemben, meni tudi Kornetijeva. "Ko se te neko delo dotakne, je popolnoma vseeno, ali ga je napisala ženska ali moški," je dejala. Je pa pripomnila, da je v ženski poeziji spol "viden".

Je identiteta lahko omejujoča?
Xidousova, ki se je v Kanadi rodila grškim staršem, se nato preselila v Grčijo in spet nazaj v Kanado, sedaj pa živi na Irskem, je izpostavila še problem identitete. Kot je dejala, identitete v ljudeh vzbujajo določena pričakovanja. Vzbuja jih tudi spol, vendar pa zato, ker je ženska, še ne pomeni, da mora biti nežna. Lahko počne stvari, ki jih želi, lahko se vsak dan sproti odloči, kako bo ravnala. "In to velja tako za moške kot ženske," je dodala.

Najbolj zanimive stvari se dogajajo na obrobjih
Ob pogovoru o centru in margini je Babnikova izpostavila, da jo je v njenem tretjem romanu Sušna doba zanimal pogled z margine, saj, kot je dejala, ne verjame, da lahko iz centra pride kaj tako globokega kot z obrobja Problematizirala pa je tudi možnost izbire. Sama jo denimo ima, medtem ko je ženske v kakšnem drugem okolju nimajo. Čeprav ima izbiro, pa se mora boriti za to, da je lahko to, kar želi biti.

Tudi Xidousova se mora, kot je dejala, nenehno boriti, da lahko počne, kar želi, saj so pričakovanja v grški tradiciji drugačna. "Vsi imamo možnost izbire, tudi nesprejemanje nečesa je izbira, od tam naprej pa je boj," je dejala.

Okroglo mizo so organizatorji Vilenice pripravili v sodelovanju z Univerzo v Novi Gorici. Potekala je v sklopu projekta HERA Potujoči teksti 1790-1914: transnacionalna recepcija del avtoric na evropskih obrobjih.