Dr. Sarival Sosič je bil doslej javnosti poznan predvsem kot kustos za sodobno vizualno umetnost v ljubljanski mestni galeriji. Pri petinpetdesetih letih je napisal svoj prvi roman, ki pa ga je, kot pravi, nosil v sebi petintrideset let. V njem pripoveduje o mladeniču, ki ga 80-letni glasbenik, v romanu poimenovan kot starec, v nekaj mesecih nauči igranja na klavir tako dobro, da opravi sprejemni izpit na pedagoški akademiji in nadaljuje študij glasbe. Iz pripovedi obeh junakov in iz različnih časovnih perspektiv je ustvarjen mozaik, ki se na koncu, tudi s pomočjo simbolike, zlije v sporočilo o medsebojni predanosti, o pomenu znanja, sle po učenju in osebne odgovornosti. Pisatelj je v pripoved vnesel poseben ritem, ritem ponavljanja, učenja, predanosti, strastne življenjske energije, ki se kopiči v dolgih, tudi več strani obsegajočih stavkih, ki bralca ne spustijo iz rok. Prepričljivo mu je uspelo izrisati psihologijo obeh protagonistov, ki poosebljata upornost, vztrajnost, drugačnost, predvsem pa telesno in duhovno svobodo.

Sveže in psihološko prepričljivo je napisan tudi prozni prvenec Ane Schnabl, pisateljice mlajše generacije, ki se je doslej uveljavila predvsem kot književna kritičarka, publicistka in dobra poznavalka literature. Svojo zbirko kratke proze je poimenovala Razvezani, v njej pa nastopajo junaki, ki so ujeti v konflikt s seboj, s svojim telesom, z bližnjimi, z okolico in družbo. Avtorica v več zgodbah analizira družinske odnose. Zanima jo čustvena izpraznjenost, ki se skriva pod površjem na videz urejenih, dobro situiranih družin. Presprašuje meje svobode v partnerskih odnosih, piše tudi o brezizhodnih situacijah, kakršna je samomor. Zanimajo jo nedoumljivi, skrivnostni vzgibi v človeški duševnosti, ki jim sicer nikoli ne pridemo do konca, a več ko o njih vemo, bolj jih razumemo. Poleg tesnobe, groze, strahu, krivde in zavisti so zgodbe prežete tudi z blagostjo, ljubeznijo in razumevanjem. Razvezani so zbirka psihološke proze v najboljšem pomenu besede.

Še ena uveljavljena literarna kritičarka in urednica je prestopila med avtorje prvencev. To je Petra Koršič, pesnica, ki smo jo sicer poznali po revijalnih objavah, šele zdaj pa se je odločila predstaviti s samostojno knjižno izdajo. Furlanka je dvignila krilo je naslov pesniške zbirke, ki predstavlja nekakšno fresko dvajsetih let njenega življenja, mišljenja in ustvarjanja. Številne pesmi so posvečene domačim in tujim pesnicam in pesnikom kot hvaležnost za njihovo iskrenost, pokončno življenjsko držo, predanost poeziji, umetnosti. Poleg umetnosti so tu še ljubezen, lepota, narava kot osrednje motivno-tematske prvine zbirke. Narava, poklon prednikom in mir, kot osredotočenost na čarobnost trenutka, zaživijo v pesmih nepretenciozno, kot v naravnem ritmu dihanja. Odlika te poezije so izvirne podobe in zadržana, nevsiljiva lepota pesniške besede. Prvenec Petre Koršič pa je poseben in vreden pozornosti tudi zato, ker zna priklicati tišino. Tišino kot polje samozavedanja in življenjskega erosa.