Knjižnica nosi ime po profesorici Minki Skaberne, ki je svoje življenje posvetila skrbi za slepe. Ob jubileju je pri založbi ZRC SAZU izšla monografija Minka Skaberne (1882–1965), pobudnica in ustanoviteljica prve slovenske knjižnice za slepe, ki odslikava življenje in delo Minke Skaberne ter čas, v katerem je delovala. Gre za prvo sistematično raziskovanje njenega dela in doprinosa k dobrobiti ljudi z okvarami vida pri nas.

"Neoviran dostop do branja in stik z literaturo ter pisano besedo sta neizpodbitni pravici vsakega posameznika. Za slepe in slabovidne, ki pri branju potrebujemo prilagoditve, je udejanjanje te pravice še toliko pomembnejše. Naša knjižnica za marsikoga, ki ima okvaro vida, pomeni edini stik z literaturo sploh. Zato je 100-letnica knjižnice veličasten jubilej, ki v sebi razkriva zgodbo o dobrodelnosti in odprtem srcu vseh, ki so udejanjali njen obstoj," je ob tej priložnosti dejal predsednik ZDSSS-ja Matej Žnuderl.

Naučiti se branja in pisanja, prirejenega prav za slepe, je ena najpomembnejših točk v izobrazbi slepega, je bila prepričana Minka Skaberne. Ob preglednih študijah o njenem šolanju in službovanju, vlogi v razvoju skrbi za slepe na Slovenskem ter delu za knjižnico slepih, ki jih uokvirjata pregled ženskega gibanja in dobrodelnosti na prelomu stoletja ter oris rodbine Skaberne, so v zgoraj omenjeni monografiji ponatisnjena tudi Minkina temeljna besedila.

Vtis je naredila na Cankarja
"Čestitam Vam, velecenjena gospodična, da ste si bili dali tako vzvišeno in plemenito nalogo!" je leta 1918 zapisal Ivan Cankar v odgovoru na pismo, v katerem ga je Skabernetova prosila za dovoljenje, da se nekaj njegovih del prepiše v brajico. Urednica knjige Saša Poljak Istenič je poudarila, da so ženske, kot je bila Minka Skaberne "resnično premikale meje na različnih področjih, po vojni pa še posebej pri skrbi za ranljive skupine. Zbornik osvetljuje njeno življenje in delo, seveda pa tudi njeno vlogo pri ustanovitvi knjižnice za slepe."

Po prvi svetovni vojni resnejša skrb za slepe
Pod okriljem društva Dobrodelnost je profesorica Minka Skaberne 1. marca 1918 priredila javno predavanje o potrebi po ustanovitvi slovenskega zavoda za slepe, o skrbi zanje, zlasti pa za invalide, oslepele v vojni. Predavanje je doseglo svoj namen, posrečila pa se je tudi nadaljnja akcija. Takratne oblasti so dovolile prireditev tečaja za branje in pisanje brajevega točkopisa. Tečaj, ki ga je financiralo društvo Dobrodelnost, je obiskovalo mnogo Ljubljančank, med njimi je bilo največ učiteljic, ki so pozneje prepisovale slovenske knjige v brajev točkopis. S tem so bili postavljeni temelji slovenski knjižnici za slepe, je povedal Dušan Sterle, vodja Knjižnice slepih in slabovidnih Minke Skaberne.

Skrbna prepisovalka in arhivarka
Druga svetovna vojna je njeno delo nekoliko zavrla, vendar pa je nedokončana dela in material za prepisovanje skrbno varovala do osvoboditve. Po osvoboditvi je na pobudo Združenja slepih Slovenije organizirala še dva tečaja za prepisovanje knjig, hkrati pa so pod njenim vodstvom nastale tri knjižnice: Centralna knjižnica pri republiškem odboru Zveze slepih Slovenije, ki je bila največja, ter knjižnici v Zavodu za slepo mladino v Ljubljani in Centru za rehabilitacijo slepih v Stari Loki. Skabernetova je za prepisovanje skrbela do smrti leta 1965, delo pa je nato prevzela njena sodelavka Cirila Rakovec. Po smrti Rakovčeve leta 1989 je zadnje korekture pri prepisovanju opravljal Ciril Podjed.

Poleg brajice se pojavijo tudi zvočni zapisi
V povojnem času so se pojavili prvi mehanski brajevi stroji, v petdesetih letih pa tudi prvi tiskarski brajev stroj, ki ga je ZDSSS-u podaril Unicef. Pozneje so knjige prepisovali z električnim brajevim pisalnim strojem. Zvočna knjižnica je bila ustanovljena leta 1958 in veseli so je bili predvsem slepi, ki niso dobro znali brajice. Leta 1989 so magnetofonske trakove zamenjale kasete, od leta 2006 je na voljo gradivo na zgoščenkah v obliki mp3, leta 2014 pa je bil v knjižnico uveden format zapisa DAISY.