Avtor Gospodarja prstanov se v pismu jezno priduša: "Moj rokopis je zreducirala na nesmisel. Imam nekaj sočutja do tipkarice, ki se je srečala s popolnoma neznano snovjo; ampak očitno se ji ni preveč pozorno posvetila." V nadaljevanju se posmehuje njenim zatipkom: "Poche namesto poetic, highballs (vrsta kozarca, op. n.) namesto high halls (visoke dvorane) in arias (ang. arije) namesto cries (ang. kriki)."

To pismo je del obširne zbirke Tolkienove korespondence, ki večinoma še ni bila nikjer objavljena; iz pisem sije Tolkienova ljubezen do jezika (in prezir do površnosti). Del tega arhiva je tudi poslednji Tolkienov rokopis, ki je še v zasebni lasti – gre za pisateljevo sodelovanje s skladateljem Donaldom Swannom, The Road Goes Ever On. Zbirka je pomembna predvsem zato, ker bi literarnim zgodovinarjem lahko ponudila vpogled v ustvarjalni proces enega najbolj vplivnih literatov vseh časov. Na prodaj jo bo aprila na newyorškem mednarodnem sejmu antikvarjev ponudil antikvariat Jonkers Rare Books iz kraja Henley-on-Thames. Lastnik Christiaan Jonkers ocenjuje: "Brez dvoma gre za najpomembnejši arhiv Tolkienovih gradiv, kar jih je šlo na prodaj v več kot eni generaciji."

Knjižničar iz Milwaukeeja je bil pred svojim časom
Rokopise in delovne osnutke za nekatera Tolkienova najslavnejša dela, vključno s Hobitom in Gospodarjem prstanov, je že leta 1956 odkupila Univerza Marquette v Milwaukeeju. Takratni vodja knjižnice William B. Ready je v Tolkienu prepoznal genija in se s prošnjo za rokopise nanj obrnil, še preden je katera koli druga ustanova pokazala zanimanje za odkup. Celo zbirko je tako dobil za pičlih 1500 funtov.

Tolkienovo fantazijsko literaturo so nato bralci po celem svetu pokupili v več kot 150 milijonih izvodov kopij, Peter Jackson pa je po predlogi Gospodarja prstanov posnel eno najuspešnejših filmskih franšiz vseh časov. Preostanek avtorjevih rokopisov so upravljavci dediščine postumno podarili knjižnici Bodleian v Oxfordu.

Christiaan Jonkers je zbirko, ki jo zdaj prodaja, odkupil od dedičev Donalda Swanna, ki je umrl leta 1994. Izklicna cena – 550 tisoč funtov – priča o tem, za kako redke dokumente gre. "Ker je šlo za sodelovanje, je to gradivo pristalo pri družini Swann in se ni ujelo v mrežo."

Kako peti pesmi v vilinščini?
The Road Goes Ever On je pesemski cikel, zgrajen na posameznih verzih iz Hobita in Gospodarja prstanov; glasbo zanje je zložil Swann. V arhivu je 21 pisem, pesmi in poezija ter 13 strani opomb in zapiskov.

Ti zapiski in pisma razkrivajo poglobljeno debato med umetnikoma, ki sta raziskovala, kako bi se te pesmi, ki niso bile v angleščini, dalo peti. "Ko so se pesmi pojavile v Gospodarju prstanov, so bile napisane v vilinskem jeziku," je pojasnil Jonkers. "Ideja je bila, da bodo bralci uživali v jeziku, ki ga niti najmanj ne razumejo, torej v goli fonetični vaji ... Swann je za uglasbitev izbral dve Tolkienovi pesmi v vilinščini in hitro je postalo jasno, da bo potreboval pisateljevo pomoč pri izgovarjavi in metrumu, kar je pomembno tako za skladatelja kot za izvajalca. V korespondenci je Tolkien ponudil napotke za uprizoritev in kontekst za jezik."

Po Jonkersovih besedah pisma kažejo postopen razvoj globokega prijateljstva, kar "je v nasprotju s prikazi Tolkiena, češ da je bil zadržan pred tujci, pogosto razdražljiv in zaprt človek". Prijateljstvo se je obdržalo vse do Tolkienove smrti leta 1973; pisatelju je godilo, da si je skladatelj za uglasbitev izbral njegove pesmi in jih leta 1966 uprizoril z baritonistom Williamom Elvinom.

"Po teh pismih sodeč je na Tolkiena prav netipično velik vtis naredil Swannov sloves v šovbiznisu; kmalu je tudi ocenil, da je Swann človek visoke inteligence in izbranega okusa." V enem od pisem pisatelj omeni, kako zelo je užival v nastopu komičnega dua Flanders and Swann, v katerem je nastopal njegov prijatelj: "Tako se nisem smejal že ... Odkar sem videl, kako je canterburyjskemu nadškofu spodrsnilo na olupku banane."