"Tvoja družba ti govori, da bi pravzaprav moral trpeti, ti pa ji odvrneš: 'Ne, v redu sem, utiram si svojo pot,'" je dejala na literarnem večeru, ki je v Cankarjevem domu v Ljubljani potekal v sklopu festivala Fabula, britanska pisateljica, publicistka in aktivistka ganskega rodu Sharon Dodua Otoo. Avtorica je v četrtek najprej nastopila v Celju, s čimer se je Fabula tudi uradno začela, v petek pa še v Ljubljani.

V pogovoru, ki ga je vodila literarna kritičarka Aleksandra Gačić, je spregovorila o travmi, uporu in pisanju v nemščini, ki ni njen materni jezik. Svoj romaneskni prvenec Adina soba, ki je letos v prevodu Sare Virk izšel pri založbi Beletrina, je namreč napisala v nemščini.

Pisala ga je pet let, v tem času pa večkrat podvomila o tem, ali naj ga zares napiše v nemščini. Danes je zadovoljna, da je vztrajala. Nemški materni govorci bodo v njenem pisanju prepoznali, da je tujka, ne zaradi morebitnih napak, temveč drugih vidikov, kot so besedne igre ali humor, je dejala in poudarila, da to ne sme biti ovira pri pripadanju določenemu kulturnemu prostoru.

Štiri ženske različnih dob
Roman prepleta zgodbe štirih žensk, ki živijo v povsem drugih časih in jih ločujejo stoletja. Na območju današnje Gane leta 1459 spoznamo mlado gansko domorodko, ki se sooči s prihodom portugalskih kolonizatorjev, v Angliji leta 1848 slavno matematičarko Ado Lovelace, v nemškem koncentracijskem taborišču leta 1945 mlado žensko, prisiljeno v prostitucijo, in v sodobnem Berlinu leta 2019 mlado temnopolto Ado. V romanu se mestoma oglasijo tudi predmeti ali prostori, ključna pa je zapestnica, ki povezuje vse zgodbe ter nakazuje na ponavljajoče se takte zgodovine in vrzeli v njej, na nasilje in upor.

Sharon Dodua Otoo je na večeru spregovorila o marginaliziranih likih, ki so pogosto objektivizirani, njihov glas pa jim je odvzet. Čeprav se je ob pisanju romana odločila za subverzivni zasuk, s katerim predmeti spregovorijo.

Sorodna novica Domicil festivala Fabula odslej v Celju: "Ne gre za selitev, gre za širitev"

Adina soba je izšla leta 2021, že pred tem pa se je v nemškem kulturnem prostoru uveljavila s kratko zgodbo Herr Gröttrup setzt sich hin (Gospod Gröttrup sede), za katero je leta 2016 prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann. Kot pravi, se je s satirično zgodbo poglobila v koncept bele privilegiranosti. V delu se v obliki skromne čistilke Ade pojavi zametek romana Adina soba, nakazano je tudi, da Ada poseduje znanje, ki je nastajalo skozi stoletja.

Eksperimentiranje z dejstvi in fikcijo

Idejo povezanosti med ženskami, ki presega zgodovinska obdobja, je nato avtorica razvila v roman. Za zgodovinski lik Ade Lovelace se je odločila, da bi zgodba delovala bolj prepričljivo. Hkrati je želela v ospredje postaviti žensko, ki jo je zgodovina nekoliko pozabila navkljub njenemu izjemnemu prispevku k matematiki in programiranju. Avtorica je upoštevala tudi druge zgodovinske vire, na primer pričevanja preživelih holokavst, a njen namen ni bilo precizno upodabljanje zgodovine, temveč eksperimentiranje z dejstvi in fikcijo.

O spoprijemanju s travmatičnimi dogodki
"Že od samega začetka je bilo mišljeno, da bo to knjiga, ki pripoveduje o travmi ... Med pisanjem sem veliko premišljevala o tem, kako se spoprijemamo s travmatičnimi dogodki skozi zgodovino kot družba in kot posamezniki. Vendar pa nisem hotela pisati o žrtvah," pravi.

Pisateljica je angleški prevod romana prepustila drugim, saj se je zavedala, da bi med poskusom prevajanja v svoj jezik pravzaprav napisala nov roman.