S soustvarjanjem revije Bukla, ki izhaja od leta 2005, pomembno prispevata k popularizaciji knjižne in bralne kulture pri nas.

Ob knjigah in družini je njun prosti čas zapolnjen s tekom, zadnja leta pa predvsem z večdnevnimi pohodi. Sta tudi založnika leta Društva slovenskih založnikov in soustanovitelja založbe UMco.

Vabljeni k branju prirejenega radijskega intervjuja.

Že kar nekaj časa svoje dopuste preživljata na krajših pohodih, pred tednom dni sta se vrnila s pohoda po kanarskem otoku Fuerteventura, pred dvema letoma sta izdala tudi knjigo Soncu naproti, peš v dvoje po najbolj samotnem delu Krete oziroma jo je Samo napisal, Renate pa uredila … Kaj vama pravzaprav pomenijo te poti, tako preživljanje dopusta?

Renate: Svoj čas sva veliko tekla, se udeleževala tudi raznih tekaških tekmovanj, z leti pa človek ne more več biti toliko aktiven. Sama sem se, tudi zaradi poškodb in vsega, kar pride s tem, preusmerila v hojo. Najino delo je statično, veliko sediva, bereva, sva za računalnikom. In potem težko še počitnice preleživa na soncu, takrat se zato poskušava aktivirati in narediti nekaj zase. Jaz pravim, da greva hodit na počitnice, da izprazniva glavo, napolniva srce in aktivirava mišice.

Samo: Računalniki so prišli v naša življenja približno leta 1990, to pomeni, da sem sam zdaj že približno tri desetletja in več delovne dobe v statični obliki. Če se človek vsaj na počitnicah ne aktivira, da poskuša biti cel dan v gibanju, potem lahko hitro zakrni in ima v srednjih letih to lahko tudi zelo neljube posledice na zdravje.

Ali načrtujeta poti skupaj?

Renate: Mojster načrtovanja je zagotovo Samo.

Samo: Lepota tovrstnih potovanj je v tem, da imaš zelo malo prtljage, običajno greva z zelo lahkimi nahrbtniki, takimi kot za mestne sprehode. Skušava se čim bolj vklopiti v življenje domačinov, uporabljava lokalni prevoz, poskušava se res vključiti v tisto okolje, jeva, kar jedo oni, spiva, kjer spijo oni, in podobno. Na ta način kraj, kjer sva, bolje začutiva. Včasih pa potem nastane tudi kakšna taka knjiga, kot je bila Soncu naproti. Vendar pa to res ni bil prvotni namen potovanja, ampak glede na to, da sva imela na tej poti po Kreti tudi neke zaplete, se nama je zdelo potem smiselno, da v enem takem krajšem potopisu to zaokroživa. Kreta je tudi kraj, ki navdihuje številne Slovence, po večini hodijo tja na počitnice ob obali. Midva pa sva ponudila to pot kot neko alternativno idejo, ker Kreta je znana tudi po svojih gorovjih, hribovjih in je tudi zelo odmaknjen, celo divji otok na določenem predelu.

Da, saj Slovenci gremo radi na morje, tako da tudi pohajkujemo po hribih. Prebrala sem vajin intervju v Delu z naslovom Najina zveza je najbolj na preizkušnji v službi. Mar niso odnosi še bolj na preizkušnji ravno na takšnih potovanjih, na poti z vsemi možnimi zapleti se morda še bolj razgali odnos. Ko je vroče, naporno, ko se stvari lahko tudi obrnejo drugače, tu morata biti resnično pripravljena sklepati številne kompromise. Obenem pa čeprav hodita skupaj, hodi tudi vsak sam.

Renate: Seveda. Sva v različnih življenjskih obdobjih in tudi različno telesno pripravljena. Samo ima ves čas visoko stopnjo kondicije, on tudi redno trenira, jaz bolj kampanjsko. Saj se pripravim, če je treba, ampak samo, če je res treba. Je pa res, da so skupne počitnice za večino ljudi lahko stresne. Tudi če samo ležiš na plaži. Če pa hodiš, pa se ti nepredvidljive stvari na poti dogajajo, z nahrbtnikom si sam, lahko ostaneš brez signala na telefonu, marsikaj se ti lahko zgodi, zato se moraš takrat res zanesti drug na drugega. Jaz Samu popolnoma zaupam. Čeprav mu ne dam zmeraj vsega prav, ampak na poti ali v kritičnem položaju pa mu kar prepustim vodenje in besedo.

Morda že zato, ker ima tudi več taborniških izkušenj.

Renate: Absolutno.

Samo: O svojih taborniških izkušnjah bi lahko govoril ure in ure. Imel sem res dobrega vodnika, bil je eden od najpomembnejših ljudi v mojem življenju. Izredno predan. Še kot otroci smo z njim vsak teden hodili na izlete in še v osnovni šoli tudi na večdnevne izlete. Recimo za 1. maj nas je peljal po poti E6 od Dravelj do Jadrana. V petih dneh smo jo prehodili. Ti pohodi so v nekem smislu moji najlepši spomini na mladost. V nahrbtnikih smo imeli spalno vrečo, hodili smo ves dan, na koncu dneva je vodnik po zemljevidu pogledal, kje je najbližji kmet, in ga vprašal, ali lahko prespimo pri njem, na seniku. Običajno so nam dovolili, zjutraj smo dobili kos kruha in kozarec toplega mleka in šli naprej. Božanske počitnice, ki jih v taki obliki nisem doživel nikoli več, razen recimo, ko hodim z Renate. Ali pa morda tudi s svojimi sinovi na kolesarjenju.

Sta soustanovitelja, lastnika založbe UMco, ki je del večjega podjetja z več vejami: marketinška, tekstilna, založniška, Bukla, spletna knjigarna … So vama vse te razvejane dejavnosti enako pomembne, kako se pravzaprav prepletajo danes?

Renate: Znotraj podjetja UMco sta po eni strani založniška in po drugi trgovska dejavnost. Založništvo obsega spletno knjigarno, revijo Bukla in izdajanje knjig. Vse to je zelo povezano in je nastajalo povsem spontano. Najprej je bila revija Bukla, tudi kot spletni knjižno-informativni portal, ki je sčasoma prerasel v spletno knjigarno. Drugo leto bo revija praznovala 20 let, kar je na trgu. In lahko rečem, da je revija Bukla nastala iz ljubezni do knjig. Torej so bile pravzaprav najprej knjige, nato je bila revija in potem spletna knjigarna, gre torej za povsem organsko rast. Od vseh vej je meni revija Bukla najljubša, ker mi daje najboljši vpogled v celotno knjižno založništvo.

Samo: Res je vse skupaj potekalo zelo organsko. Pred revijo Bukla sva izdajala revijo Premiera, ki je izhajala približno štirinajst let, večino časa dvakrat mesečno. Bila je množična revija, namenjena filmu. In pravzaprav zaradi filma kot takega smo tudi začeli izdajanje knjig. Prvih pet, sedem, mogoče skoraj deset let smo po večini izdajali filmske knjige, potem pa smo se vseeno odločili, da bi se založništva lotili tudi širše. Ker smo začeli izdajati revijo Bukla in tudi iz nekih osebnih preferenc. Takrat je šlo predvsem za vsebine, ki v slovenskem knjižnem prostoru še niso bile toliko prisotne, v mislih imam predvsem knjige s področja psihologije in podobno. Pred osamosvojitvijo smo večino teh vsebin črpali z območja nekdanje Jugoslavije, tudi ljudje, ki so delali na teh področjih, so bili sposobni tekoče brati v hrvaščini, srbščini oziroma srbohrvaščini in v resnici niti ni bilo neke hude potrebe po prevajanju teh knjig v slovenščino. Zato pa je po osamosvojitvi prišlo do velikega pomanjkanja teh vsebin v slovenščini. Moj oče je bil ves čas v stiku s temi knjigami, ves čas so prihajale na njegove knjižne police, ali srbske, hrvaške ali pa angleške. Sam sem te knjige z veseljem prebiral. In ko se nam je ponudila možnost, smo jih začeli izdajati in jih nekako naravno vključili v naš obstoječi filmski knjižni program.

Ko že omenjate svojega očeta, znanega psihiatra dr. Janeza Ruglja, skupaj še z vsemi vajinimi knjigami bi lahko imela tudi knjižnično dejavnost, glede na to, da vam je oče zapustil res obsežno knjižnico.

Samo: On se je s knjigami zelo resno ukvarjal, knjige so bile temelj njegovega poklicnega dela. Tudi v smislu, da so bile eden od načinov, kako pomagati nekomu, ki je zdrsnil na svoji življenjski poti. Bil je eden prvih, ki je prakticiral tako imenovano biblioterapijo, to je zdravljenje s pomočjo knjig. Ugotovil je, da lahko neka osebna ali profesionalna zgodba enega človeka zelo dobro vpliva na drugega, ki je v podobnih težavah. Mogoče včasih celo bolje kot terapevt. Ves čas je iskal knjige, ki bi jih lahko ponudil svojim zdravljencem. Posledično je bil zelo na tekočem s slovensko knjižno produkcijo. Legenda pravi, da ko se je preselil na Zasavsko cesto, kjer je imel svojo ordinacijo, so mu iz Nebotičnika enkrat ali pa dvakrat mesečno z malim avtom pripeljali najnovejšo ponudbo novih knjig in mu jih tam pustili. On je vse lepo pregledal in se odločil, katere bo odkupil. Tako da se je z leti nabralo res veliko knjig. Oče je pogosto govoril, da je pustil za eno hišo denarja v knjigah. Na koncu je bilo to sedem, osem tisoč knjig, ki jih je bibliotekarka, ki je bila pri njem zaposlena nekaj let s polovičnim delovnim časom, urejala, katalogizirala, tako da je ustvaril tudi eno največjih zasebnih knjižnic, ki so katalogizirane tudi v Cobissu. Midva sva na neki način skrbnika te knjižnice, seveda zraven še s temi knjigami, ki izhajajo iz revije Bukla zadnjih 20 let, se je pa res nabralo že kar precejšnje število knjig.

Renate, vi ste študirali biologijo, Samo, vi farmacijo in potem ekonomijo, oba sta po diplomi končala tudi založništvo, Samo celo z doktoratom, Renate z magisterijem, verjetno vama vsa ta znanja pridejo prav tudi pri založništvu.

Renate: Sama sem se študija založništva lotila že po nekaj letih izkušenj v založništvu, ker se mi je zdelo, da mi ves čas nekaj manjka. Končala sem biologijo in to ni bil ravno lahek študij, dal mi je številna znanja, ampak povsem drugačna kot založniška. Zdelo se mi je, da poznam premalo uredniških tehnik, da ne poznam dovolj samega procesa nastanka knjig, čeprav smo do takrat že naredili res veliko, veliko knjig. Morda sem imela tudi občutek, da premalo poznam samo knjižnično dejavnost, ki je močno povezana s knjigami. Vse to sem dobila pri študiju bibliotekarstva in založništva. Veliko teoretske podlage, predvsem pa mogoče neko samozavest, da zdaj lahko rečem, sem biologinja, sem pa tudi založnica.

Vsakemu podjetniku pa verjetno prav pridejo tudi ekonomska znanja, kajne?

Samo: Podobno kot Renate sem imel tudi jaz naravoslovno podlago, ki pa nama pogosto zelo koristi, recimo pri izboru knjig. V zadnjih desetih letih smo izdali približno 50 naravoslovnih knjig, ker pa sva lahko midva kot biologinja ali farmacevt urednika te knjige, nama ni treba najemati zunanjih urednikov. Ekonomija pa je bila pri meni po farmaciji študij, ki mi je gotovo dal tudi določeno samozavest. Saj do neke mere podjetništvo na osnovni ravni lahko opravljaš tudi brez kake posebne izobrazbe, kdor je nadarjen za posel, ne potrebuje za to šole. Dovolj je, da se zna obrniti, da prepozna priložnosti in da ima neki pogum, vztrajno disciplino. Ampak če končaš magisterij s področja ekonomije, potem poznaš tudi nekaj ekonomske teorije, ekonomske zgodovine in lahko o ekonomiji razmišljaš tudi širše. Ne le na ravni podjetja, ampak tudi družbe, države. Makroekonomija in podobni predmeti ti razširijo pogled in lahko bolj samozavestno vstopaš v neke vsakodnevne debate, recimo o ekonomiji države in podobno. Predvsem pa si lahko zelo kritičen do nekaterih ljudi, ki nastopajo v medijih in se zelo jasno izražajo o rečeh, o katerih v resnici ne vedo dovolj oziroma zanje nimajo teoretične podlage.

Če ostanemo pri tem nekem širšem pogledu: Samo, vi se veliko ukvarjate z metapogledom na založniški trg, ki je v slovenskem prostoru specifičen. V času 40. Slovenskega knjižnega sejma je bila tudi letos predstavljena edicija raziskave o bralni pismenosti, založništvu, nakupovanju knjig Knjiga in bralci, ki se izvaja že od leta 73 in ste jo izdali tudi pri vajini založbi. Ti rezultati so vselej neka streznitev, da je pravzaprav kultura branja nekaj, o čemer bolj govorimo, kot pa dejansko počnemo. Približno 40 odstotkov ljudi ne prebere niti ene knjige v letu, mladi vse bolj berejo v angleščini, to se opazi tudi pri njihovem vsakodnevnem sporazumevanju. Ne želim v podrobnosti same raziskave, bi pa želela slišati vajino misel, zakaj tako malo beremo? Miha Kovač je takrat dejal, da je ta upad bralne pismenosti povezan s spremembami vrednot v družbi. Se strinjata?

Samo: Odprli ste temo, o kateri lahko avtorji te raziskave, Miha Kovač, Andrej Blatnik in jaz, razpravljamo zelo na široko. Pa tudi ni nujno, da se o vsem strinjamo. Gre za zelo kompleksno temo. Velikokrat me vprašajo, kakšni so bralci v Sloveniji. Odgovarjam, da ni bralcev na splošno, obstaja samo posamezen bralec s svojimi specifičnimi preferencami. Statistika nam sicer govori svoje, ampak je zgolj statistika, nič ne pove o posamezniku. Opažamo sicer stagnacijo resnega branja in tudi velikosti domačih knjižnic. Drugo vprašanje pa je, kaj se da narediti za to in ali je naša družba sploh pripravljena narediti kaj na to temo. To se mi zdi bistveno. Kot družba imamo veliko mehanizmov že vzpostavljenih, imamo zelo močno in dobro urejeno knjižnično mrežo. Neki naslov lahko zgolj vtipkaš v sistem Cobiss in takoj vidiš, ali je v neki knjižnici na voljo za izposojo, to je unikaten sistem …

Knjige so pravzaprav pri nas zelo dostopne.

Samo: Zelo so dostopne. Imamo tudi Javno agencijo za knjigo z zelo kompleksnim ali pa recimo raznorodnim sistemom podpore knjigi, od produkcije avtorjev do promocije in knjigarn. Imamo veliko stvari. Tudi ko se pogovarjam recimo z ljudmi iz drugih držav, na primer Hrvaška ima sicer zelo dober knjižni trg, so neverjetno navdušeni nad tem, kar imamo mi. Je pa jasno, da ta dostopnost knjige nagovarja predvsem en del ljudi. Tiste, ki so že navdušeni nad knjigami, knjige pa so že del njihovega življenjskega okolja. Če delim svojo izkušnjo: v stik s knjigami sem najprej prišel v družini. Moja mama je skrbela za mojo osnovno knjižnično izobrazbo, potem so bile na vrsti knjižnice, v študentskem obdobju pa moj oče. Potem sem že sam iskal stik s knjigami. Tisti, ki ne gre skozi vse te procese, ko mogoče v družini knjige niso prisotne, v šoli nima ustreznih učiteljev slovenščine, ni spodbujanja, nekdo, ki se s knjigami ne srečuje nikjer v okviru svojega življenja, nima morda niti prijateljev, ki bi brali. Ta je potem v težavah. Sploh po osnovni šoli, ko izgubljamo večino bralcev in ostajajo samo tisti, ki so že prej imeli pozitivno izkušnjo z branjem. Te izgubljene je relativno težko, včasih celo nemogoče nagovoriti k branju.

Pa če vseeno še malce podrezam … Morda pa nas posluša kdo, ki ne bere knjig. Kaj zamuja? Povedali smo že nekaj tudi o tem, da knjige lahko tudi terapevtsko vplivajo na nas, lahko nam spremenijo življenje, ampak kaj vam, Renate, pomeni ta svet branja?

Renate: Sama si brez knjig ne znam predstavljati ne dneva, ne tedna, ne življenja. Tudi sama sem šla skozi vse te faze, o katerih je govoril Samo. Že v otroštvu sem bila obdana s knjigami in danes, v času sodobnih medijev in digitalizacije, v času vsega, kar ves čas moti našo pozornost, ugotavljam, da mi v bistvu knjiga v največji meri vrne občutek umirjenosti. Občutek nekega poglobljenega premisleka, omogoči mi refleksijo. Knjiga te lahko odpelje na potovanje, medtem ko si doma na kavču. Lahko ti pomaga rešiti neke vzgojne težave v družini, lahko ti pomaga rešiti tvoj zakon, lahko te športno aktivira. Številne naše knjige pripeljejo ljudi do tega, da spremenijo prehranske navade, da spremenijo življenjski slog. Na kateri koli točki življenja si, lahko v knjigi najdeš odgovore.

Samo in Renate Rugelj, kako se počutita v Sloveniji?

Samo: Osebno se počutim dobro, v resnici ne bi želel živeti nikjer drugje, pa sem prepotoval dobršen del sveta. Tu sem se našel, tudi v poklicu, v katerem se mi zdi, da lahko koristim družbi. Odpovedal sem se kakršnim koli mednarodnim ambicijam na katerem koli področju, osebno sem se odločil, da bom pač svoje življenje nekako zapisal slovenščini, slovenskemu narodu. Slovenija se mi zdi tudi s svojo geografijo in družbo zelo primeren prostor za bivanje. Jasno, marsikdaj imam tudi sam pomisleke, kako so kake stvari urejene, kako bi lahko bile boljše, tudi na političnem področju, ampak saj nikjer na svetu ni pravzaprav veliko boljše.

Da. Je pa marsikje precej slabše kot pri nas.

Renate: Otrokom zmeraj rečeva: pojdite ven, poglejte, poskusite. Potem pa pridite nazaj in boste videli, da je doma najlepše.

Skupaj sta in delata že več kot 25 let. Skupaj potujeta, skupaj hodita, drug drugemu sta urednik, sodelavec, prijatelj, šef, žena, mož.

Renate: Vse vloge se prepletajo.

Vse se tako zelo preliva in prepleta, samo od sebe se mi ponuja vprašanje: kaj pa takrat, ko se človek naveliča že samega sebe, kaj šele drugega, ki mu je blizu? Kako se v tako prepletenih odnosih to pravzaprav razreši?

Renate: To je vprašanje, ki ga poskušava reševati sproti. Seveda bi bila laž, če bi rekla, da je ves čas idila, da se nikoli ne skregava v službi, da je na potovanjih vse perfektno. Idile ni. Imava pa pomembno osnovo: da imava v službi oba rada to, kar delava, da nama obema zelo veliko pomeni in potem je lažje poiskati skupne rešitve. Doma pa je osnova, da imava rada drug drugega. Pa oba sva nagnjena k temu, da iščeva rešitve problemov. Zna biti pa to življenje tudi zelo dinamično. (smeh)

Samo: Želja po tem, da stvari ne ostanejo nerazrešene, se mi zdi izredno pomemben dejavnik v odnosu. Da se nerazrešenosti ne kopičijo.

Renata: Nikoli ne greva spat skregana.

Samo: Tega se drživa. Naveličanje, ki ste ga omenili, vidim bolj kot morda nasičenost. Ampak Renate ima tudi povsem svoj krog prijateljev, prijateljic, s katerimi se druži.

Renate: Tudi čisto svoje hobije, ki Sama ne vključujejo.

Samo: Da. V letošnjem poletju se mi je prvič zgodilo, da sem v hribe hodil s starejšim sinom, ampak ne da bi sam načrtoval te ture, kot sem bil vajen, odkar se je rodil, torej 25, 26 let. Ampak tako, da je on načrtoval ture. Kar pa zame ni pomenilo nič dobrega. On si je v zadnjih dveh letih pridobil res neverjetno kondicijo in temu primerno je ture tudi načrtoval. In ko se po taki večurni, celodnevni turi vrneš domov, prideš domov zelo …

Renate: Krotek!

Samo: Da, krotek. In si v naslednjih dneh potem precej drugačen, kot si bil v dneh poprej. Ta tako imenovani, z grdo angleško besedo, »reset« gotovo pomaga. In za pare, ki intenzivno skupaj delajo, so pač nujna neka taka obdobja, ko vsak tako ali drugače počne še neke svoje stvari, neodvisno od drugega. To gotovo prispeva k živosti odnosa. Pomembno pa je tudi, da ne smeš pozabiti biti ljubimec svojemu partnerju. In to ves čas.

Omenila sta družino. Ali katerega od treh otrok mika založništvo?

Renate: Odraščali so s knjigami, knjige so bile vsem trem položene v zibko. Zdijo se jim nekaj tako zelo naravnega, da v tem sploh ne vidijo velikega izziva. Vsi trije so bolj naravoslovno-tehnično usmerjeni. Zdaj imamo tri študente: brucko na medicini, absolventa na elektru in študenta na ekonomiji. Seveda upava, da bo še kdo skrenil mogoče bolj h knjigam, profesionalno in strokovno, ampak se mi zdi, da ni veliko možnosti za to.

Samo: Moje mnenje je za zdaj bolj nevtralno. Mislim, da morajo otroci najprej odrasti, si izbrati neko svojo pot, si poiskati svoj prostor pod soncem. Tudi spoznati hierarhije v nekih drugih podjetjih. Potem pa bodo že videli in morda uvideli, da je pa tudi naša založba lahko primerno izhodišče ali pa karierna priložnost. O tem se bomo lahko pogovarjali mogoče čez pet, deset let.

Glede na to, da se pogovarjamo ob koncu leta, kako gledata v prihodnje leto, v prihodnost, sta optimista?

Samo: Sam sem zmerni realist. Mislim, da bo prihodnje leto tako za Slovenijo kot za svet zelo velik izziv. Prehod oblasti v Ameriki, vse te vojne, ki se dogajajo, od Gaze do Ukrajine, in so še zmeraj zelo pereče ali pa se celo poglabljajo … Kot človek ali pa kot podjetnik bi bil zelo previden pri načrtovanju, poskušal bi si ustvariti neko rezervo. Vsak dan delati maksimalno in biti hkrati pozoren na to, kar se dogaja v bližnji ali daljni okolici. Tako dvomeče sem razpoložen, glede na to, kako smo to leto končali.

Naš skupni prijatelj, znanec Boštjan Videmšek je zapisal, da je zanimiva slika sveta, to, kako so se med kandidatkami za besedo leta znašle besede, kot so omrežnina, bojler in … genocid!

Renate: Vse v istem košu.

Samo: Ravno o tem sva se pogovarjala na poti sem. Menim, da je razlog za tak čuden izbor ali pa sopostavitve teh besed tudi v tem, da smo ljudje izpostavljeni, če gledamo recimo dnevna poročila. Na eni strani imamo recimo Gazo kot neko aktualno novico, v naslednji minuti pa je reklama za neke prehranske ali druge izdelke. Reči, ki bi morale biti strogo ločene, se prelivajo ena v drugo. In potem ni čudno, da se tudi v končnem izboru take besede postavijo skupaj, čeprav so popolnoma nezdružljive.

In v tem obstaja neka neznosnost. Renate, ste vi optimistka?

Renate: Ne vem. Na stvari ne gledam tako široko družbeno kot Samo. Kot mati volkulja poskušam poskrbeti za družino, za najbližje. Sem optimistka. Želim si pač, da bi bili zdravi in zadovoljni, da bi živeli v miru in slogi in s čim manj napetostmi. Take zelo skromne majhne želje.