V dneh pred prihodom 58-letnega francoskega pisatelja v Ljubljano, kjer ga je v polno Katedralo Kina Šiška prišlo poslušat za književno obarvani dogodek zavidljivo število ljudi - so se mnogi spraševali, kakšne volje bo že razvpito muhasti pisatelj, ki ga nekateri kujejo v - da - zvezde, drugi pa mu očitajo, da je njegova književnost vulgarna in pornografska, da piše romane brez prave literarne vrednosti, "kakršne bi lahko napisal vsak". A nekako podobno kot Damien Hirst svojim kritikom, ki pravijo, da bi njegove umetnine lahko sproduciral vsak, Houellebecq s svojo nonšalantno držo odgovarja: "Pa jih niste."

Nekoč je o svojih kritikih povedal, da ga sovražijo bolj kot on njih, bolj kot književne kritike pa ga jezi to, da se govori o rečeh, ki nimajo prav veliko povezave z njegovimi knjigami - o njegovi materi, o njegovem pobegu v davčno oazo -, da se ga prikazuje kot karikaturo, da je postal simbol toliko neprijetnih reči: cinizma, nihilizma, ljudomrzništva. "Ljudje so nehali brati moje knjige, ker že imajo neko predstavo o meni. A do neke mere to drži za vse. Po dveh ali treh romanih pisatelj ne more pričakovati, da ga bodo brali. Kritiki so se že odločili."

Nekateri so po prestavitvi njegovega obiska na književnem festivalu Fabula ugibali celo, da ga v Ljubljano sploh ne bo, saj je leta 2011 sredi promocijske turneje svojega zadnjega romana Zemljevid in ozemlje skrivnostno izginil. Krožile so teorije o Al Kaidi, vesoljcih ali celo pisateljevi smrti, a kmalu se je izkazalo, da je šlo za premišljeno medijsko potezo in da je enfant terrible sodobne francoske književnosti izginil za potrebe filma Ugrabitev, v katerem v glavni vlogi talca nastopa kar sam. Houellebecq pravzaprav predstavlja mokre sanje vsakega založnika, ki se na neizprosnem trgu za bralce poteguje predvsem z avro, ki obkroža določenega avtorja. In on vsekakor zna pritegniti pozornost javnosti. A na ljubljanski škandal smo čakali zaman. No, še najbolj škandalozno pri vsem skupaj je bilo simultano prevajanje.

Filozof in sociolog Stojan Pelko, moderator pogovora, se ni znašel v hvaležni vlogi. Zgodbe o tem, kako neprijazen zna biti do gostiteljev (predvsem pa do gostiteljic) zajedljivi Houellebecq, so že mitološke. A na koncu je pustil vtis čisto vljudnega gospoda v srednjih letih, k čemur morda svoje prispeva tudi napredek kadilske tehnologije, ki strastnemu kadilcu omogoča, da paro iz svojih elektronskih "čikov" puha tudi v klimatiziranih dvoranah.

Če je bil dokaj dobrohoten, pa ni bil ravno zgovoren. No, niti ne nezgovoren, le povedal ni prav veliko. Iz uvodnega pogovora o njegovem vzorniku, ameriškem pisatelju znanstvene fantastike H. P. Lovecraftu, je bilo mogoče izluščiti le, da se je od njega naučil, da "srečni konci in entuziazem v pisanju niso nujni", za kaj več pa bi občinstvo bojda moralo razumeti, kaj je pomenilo biti mlad človek v Franciji v času, ko je bil mlad človek v Franciji on sam.

Na (priznamo, dokaj nenavadno) Pelkovo vprašanje o tem, katero iz nabora pisav v računalniških urejevalnikih besedil uporablja, je povedal, da piše predvsem na roke, nato pa rokopise pretipkuje, a mu to nemalokrat povzroča težave, saj ne piše ravno čitljivo. O vzdrževanju tempa v romanih - pisanje je primerjal s kolesarstvom, zdi se mu, da mu najbolj leži del spusta - pa je bil spet precej nedoločen: "Lahko gremo zelo hitro, a moramo tudi malo zavirati, sicer se lahko slabo konča." Hm.

Precej (preveč?) "minutaže" pogovora je bilo namenjeno podpičjem v njegovi poeziji in prozi, ki se Pelku zdijo nekakšen avtorjev zaščitni znak. Houellebecq je, se zdi, za kaj takega slišal prvič, zato se je za nekaj trenutkov poglobil v vrstice Možnosti otoka (iz romana je tudi bral, a kot smo izvedeli, je izvod z zaznamki pozabil doma, zato je moral novega kupiti na letališču), nato pa sta skupaj z moderatorjem zaključila, da je podpičje "nekje med vejico in piko" in orodje za ustvarjanje premora, s katerim povežemo stavka, ki bi bila s piko preveč ločena. Kar najbrž prvič slišite le, če ste pri urah slovenščine sedeli na ušesih.

Pelkova filozofsko obarvana vprašanja niso naletela na plodna tla, niti o francoski intelektualni sceni se gost ni preveč razgovoril, saj naj bi bila "preveč zapletena, da bi to lahko razložil". Po prostovoljnem pobegu v tujino, natančneje na Irsko in v Španijo, kjer ima še zdaj drugi dom (za odhod je imel več razlogov, najverjetneje so imele kaj pri tem obtožbe o islamofobiji - s to vero je odkrito obračunal v Platformi), pa se je v domovino (živi v enem od megalomanskih pariških blokovskih naselij) vrnil predvsem iz lenobe, ker se je "utrudil govoriti angleško". Ena najzanimivejših misli gosta večera je bila, da ti to, da ne živiš v svoji državi, daje dober občutek neodgovornosti, saj te ne zanima pretirano, kaj se v domovini dogaja, hkrati pa si precej indiferenten tudi do dogajanja v državi gostiteljici. Sicer pisatelj pravi, da sam odgovornost čuti le do svojih bralcev.

Nato se je pogovor usmeril še v denarne prednosti statusa literarne zvezde - Michel Houellebecq nikoli ni skrival, da piše tudi zaradi milijonskih zneskov, ki jih je mogoče zaslužiti v tej panogi. A, kot je opozoril, je zelo drugače, če zasluži veliko denarja človek, ki je bil prej reven, in se to redko dobro konča. Nekako tako kot spusti brez zaviranja, torej.

Morda se Houellebecq kmalu vrača v Slovenijo, vsaj na platna: bojda se festival Liffe trudi pridobiti film Ugrabitev, v katerem, kot že omenjeno, v vlogi (nadležnega, in to so njegove besede) talca nastopa kar pisatelj sam.

Alenka Klun

V priloženem videoposnetku si lahko ogledate pogovor Špele Kožar z Michelom Houellebecqom.