"Zadnjih 30 ali 40 let je iskala značilnosti in posebnosti sovjetskega in postsovjetskega posameznika," je povedala Sara Danius z akademije. A pri tem ne gre za zgodovino dogodkov, temveč predvsem za zgodovino čustev. "Opravila je tisoče in tisoče intervjujev z otroki, ženskami in moškimi, na ta način ponuja zgodovino ljudi, o katerih nismo vedeli prav veliko ... istočasno nam ponuja zgodovino čustev, zgodovino duše," je dodala.

Opus beloruske pisateljice in preiskovalne novinarke obsega pet knjig, v katerih daje glas "malim ljudem". Iz njihovih zgodb vznika podoba 20. stoletja. "Iskala sem žanr, s katerim bi se lahko čim bolj približala temu, kako sama vidim in slišim svet. Odločila sem se za žanr realnih človeških glasov in izpovedi," pravi pisateljica in dodaja, da so zgodbe posameznih življenj oziroma dokumentarni dokazi teh zgodb še posebej pomembni v današnjem raznolikem svetu, "ko smo končno ugotovili, kako skrivnosten in nedoumljiv je človek". "Približujejo nas realnosti."
Posamezni knjigi posveti več let, kot pravi od pet do deset; v tem času se srečuje, pogovarja in zapisuje besede sogovorcev. Za eno knjigo jih je običajno od 500 do 700. Zaradi pričevanj iz sovjetsko-afganistanske vojne v knjigi Dečki iz cinka (1989) se je morala zagovarjati pred sodiščem. Pri Černobilski molitvi (1997) ji je cenzura prepovedala objaviti nekatere dele in izvorna različica knjige z vsemi pogovori je izšla šele leta 2006.
Beremo jo lahko tudi v slovenskem prevodu Veronike Sorokin. Černobilska molitev s podnaslovom Kronika prihodnosti za izhodišče vzame jedrsko nesrečo - a po avtoričinih besedah to ni knjiga o Černobilu, temveč o svetu po Černobilu, kot so zapisali pri založbi Modrijan. V njej avtorica niza osebne pripovedi prič, ki vsak na svoj način pripovedujejo o katastrofalnem dogodku in o vsem, kar mu je sledilo. S kratkimi anekdotami in črnohumornimi vstavki avtorica ob vsej tragičnosti poudari misel, da življenje vendarle teče dalje.

Knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak Evropejec
Ta knjiga "bralcu trga dušo in srce", je po razglasitvi letošnje lavreatke za STA dejal novinar in poznavalec nekdanje Sovjetske zveze Branko Soban. V njej namreč piše o vsem, kar se je dogajalo ob nesreči, o tem, kako je oblast lagala javnosti in svojcem žrtev, še je pojasnil Soban, ki meni, da bi moral knjigo prebrati vsak Evropejec.

Svetlana Aleksijevič je po njegovem mnenju izjemna pisateljica, napisala je več knjig, "a tudi če bi napisala zgolj Černobilsko molitev, bi si zaslužila Nobelovo nagrado", je prepričan. Pisateljica, znana po hlepenju po resnici, je bila nezaželena tako v Sovjetski zvezi kot pozneje v neodvisni Belorusiji, zato večinoma živi v tujini, je še povedal Soban, ki ga zanimajo zdajšnji odzivi tako Minska kot Moskve. Prepričan je, da se avtorica ne bo kmalu vrnila v Belorusijo.

Pisanje jo je spremljalo od malega
Svetlana Aleksijevič se je rodila 31. maja 1948 v Ukrajini ukrajinski mami in beloruskemu očetu. Po očetovem odpustu iz vojske se je družina preselila v Belorusijo in se ustalila v vasi, kjer sta oba starša opravljala delo šolskih učiteljev. Že med šolanjem je pisala poezijo in članke za šolski časopis in pred študijem novinarstva na Univerzi v Minsku delala kot novinarka pri lokalnem časopisu (dve leti delovnih izkušenj je bil tudi pogoj za študij). Hitro je opozorila nase že s študentskimi članki. Po diplomi so jo zaradi njenih opozicijskih stališč dodelili k lokalnemu časopisu blizu poljske meje, a so po letu dni povabili že povabili v Minsk. Po nekaj letih je postala dopisnica za literarno revijo in kmalu zatem vodja oddelka za neleposlovna dela.
Svet kot zbor glasov in kolaž detajlov
Velik vpliv na njeno delo je imel beloruski pisatelj Ales Adamovič, ki je s svojim kolektivnim pisanjem utrl takšen žanr tako v beloruski kot ruski literaturi - sam ga je skušal označiti z različnimi nazivi, kot so "kolektivni roman", "roman-oratorij", "roman-dokaz", "epski zbor". Aleksijevičeva je prav njega imenovala za svojega glavnega učitelja.
S svojim literarnim delom se je hotela čim bolj približati realnosti. "Realnost me je vedno privlačila kot magnet, me mučila in hipnotizirala, želela sem jo ujeti na papir," pravi pisateljica, ki si je nemudoma prisvojila ta žanr realnih človeških glasov in izpovedi, pričevanj in dokumentov, kot dodaja. "Tako slišim in vidim svet - kot zbor posameznih glasov in kolaž vsakodnevnih detajlov," in v takšnem pristopu je, kot dodaja, tudi najbolj izkoriščen njen potencial - pisateljice, poročevalke, sociologinje, psihologinje ali pridigarice.
Novi obrazi vojne
Leta 1983 je končala knjigo The Unwomanly Face of the War, ki jo je osnovala na intervjujih s stotinami žensk, ki so sodelovale v 2. svetovni vojni, in v ospredje postavila skoraj milijon sovjetskih žensk. Knjiga je kar dve leti čakala na objavo, Aleksijevičeva je bila obtožena pacifizma in nepoveličevanja herojskih sovjetskih žensk. A sloves odpadniške novinarke s protisovjetskim nagnjenjem se je je oprijel že pred tem, ob knjigi I've Left My Village z monologi oseb, ki so zapustili svoje rodne kraje. Knjigo ji je beloruski centralni komite komunistične partije uničil, obtožena je bila protikomunističnih pogledov in soočena z grožnjami, da izgubi službo. A "neženski obrazi 2. svetovne vojne" so bili ob izdaji popoln uspeh; knjiga je bila nekajkrat ponatisnjena in prodana v več kot dveh milijonih izvodih.

Podobna usoda - neustreznost ideoloških pogledov in poznejši velikodušni sprejem pri kritikih in bralcih - je doživela njena naslednja knjiga The Last Witnesses: 100 Unchildlike Stories, podoba vojne skozi oči žensk in otrok. V knjigi Enchanted with Death iz leta 1993 je obravnavala nemoč ljudi, da se ločijo od socialističnih idealov in sprejmejo novo državo - skozi zgodbe o poskusih samomora kot posledice te nemoči.

Prevodi njenih del so izšli v številnih državah po vsem svetu, po njenih knjigah pa so bile uprizorjene tudi gledališke predstave. Za svoje knjige je prejela več literarnih nagrad v Rusiji in v tujini, med drugim Herderjevo nagrado leta 1999 in nagrado kritikov v ZDA leta 2006. Med morebitnimi kandidati za Nobelovo nagrado za literaturo se je njeno ime zadnja leta pojavljalo vse pogosteje, nikoli pa na stavnicah še ni bila v prvi peterici.