Podeljevalci so pri njegovem pisanju poudarili, da "njegove drame odkrivajo nevarnosti vsakdanjega brbljanja in bralce silijo, da vstopijo v zaprte sobe tesnobe". Številne drame 75-letnega književnika imamo tudi v slovenskem prevodu, tudi drame Njega dni, Hišnik, Prevara, V prah se povrneš, Praznovanje, Postaja Viktorija, Družinski glasovi in Pokrajina.

Kompleksen dramatik
Pinterja se drži sloves enega najbolj kompleksnih dramatikov iz časa po 2. svetovni vojni. Med sredstvi, ki jih rad uporablja v svojih delih, so tišina, s katero stopnjuje napetost, in besedičenje, pogoste teme pa so erotične fantazije, ljubosumje, družinsko sovraštvo, obsedenost, izsiljevanje in duševna prizadetost.

Ob razglasitvi dobitnika 1,1 milijona evrov vredne nagrade, za katero so analitiki največ možnosti pripisovali turškemu pisatelju Orhanu Pamuku, so zapisali še, da je Pinter gledališče prenovil do temeljev. Vse, kar je potreboval za to, je bil zaprti prostor in nepredvidljiv dialog, kjer so ljudje na milost in nemilost prepuščeni drug drugemu.

Še vedno sočno preklinja ...
Ob praznovanju 75. rojstnega dne avtorja, ki je nezamenljivo povezan z gledališčem absurda, so posebno oddajo pripravili na britanski radijski postaji BBC, kjer so premierno predvajali njegovo radijski igro Voices. Pred njenim predvajanjem so poslušalce posvarili zaradi številnih kletvic, ki jih dramatik rad uporablja. Za igro bo verjetno obveljalo, da je to njegovo zadnje delo, saj se ta dramatik, igralec in režiser že tri leta bori z rakom na grlu. A kot je rekel sam, je napisal 29 dolgim in kratkih iger, kar naj bi bilo dovolj.

Z njegovim mnenjem se je strinjala tudi Švedska kraljeva akademija, ki odloča o dobitnikih Nobelove nagrade za književnost. To bodo Pinterju in dobitnikom drugih Nobelovih nagrad, razen Nobelove nagrade za mir, podelili 10. decembra na slovesnosti v Stockholmu.

Znal je videti romane na odru
Ob pisanju izvirnih dram se je Pinter ukvarjal tudi z dramatizacijo romanov. Tako je po njegovi priredbi lani v SNG-ju Drama Ljubljana zaživelo Iskanje izgubljenega časa avtorja Marcela Prousta. Ob tem je dramatizacijo opravil tudi za Fowlesov roman Ženska francoskega poročnika, ki so ga uspešno prenesli na film. Med njegovimi dramami pa so v Sloveniji na oder med drugim postavili tudi Zabavo za rojstni dan, ki jo je uprizarjalo Mestno gledališče ljubljansko.

Kritični duh v njem ne spi
Še vedno pa Pinter pozorno spremlja tudi dogajanje doma in po svetu. Februarja 2003 so v londonskem Hyde Parku pripravili največje protivojno zborovanje v britanski zgodovini, na katerem so mnogi k odstopu pozivali britanskega premierja Tonyja Blaira. Najodločnejši med njimi je bil prav Pinter, ki je dejal, da je Blair “najeti krščanski razbojnik Busheve tolpe norcev”.

Tudi sicer se je Pinter vedno zanimal za politiko, eden od njegovih boigrafov pa ga je opisal kot "nenehno sitnobo, prespraševalca sprejetih resnic tako v življenju kot v umetnosti". Politična prepričanja pa je posredno mogoče najti tudi v njegovih dramah, je dejal francoski literarni kritik Raphaelle Rerolle, ki trdi, da postaja izbira Nobelovih nagrajencev vedno bolj radikalna. Kot argument za svoje prepričanje je navedel italijanskega pisatelja Daria Foja in lansko dobitnico, avstrijsko književnico Elfride Jelinek, ki se je mnogim tudi v svoji domovini zamerila kot skrajna levičarka in feministka.

Na novico o letošnji nagradi se je že odzvala tudi Pinterjeva predstavnica za stike z mediji, ki je dejala, da je bila novica čudovito presenečenje. Prav tako je prepričana, da je bila nagrada pošteno zaslužena, zato se za enega najbolj znanih književnikov iskreno veseli.

Zanimivosti iz Pinterjevega življenja
Harold Pinter se je leta 1930 rodil židovskemu krojaču. Zgodnjo mladost je preživel v delavskem okrožju, od koder so ga ob začetku druge svetovne vojne evakuirali, v mesto pa se je vrnil šele pri štirinajstih letih. "Bombardiranje me ni nikoli popolnoma zapustilo," je o tej izkušnji kasneje povedal Pinter.

Njegov prvi resni stik s književnostjo je bilo pesnjenje. Svoje prve pesmi je pod psevdonimom Harold Pinta objavil pri dvajsetih. Med pomembnimi dejavniki na njegovo pisanje je tudi glasba. "Ne vem, kako lahko glasba vpliva na pisanje, a že od vedno je bila zame zelo pomembna, in to tako džez kot klasika. Občutek glasbe v pisanju vedno čutim, a to je drugače, kot če bi glasba vplivala name," je nekoč dejal Pinter.

Upor proti vojni in vojski že od mladih let
Že v mladih letih je rad bral dela Franza Kafke in Ernesta Hemingwaya. V srednji šoli je sodeloval v šolskih predstavah in nato prejel štipendijo za študij na londonski Kraljevi akademiji dramskih umetnosti, a je po dveh nesrečnih letih študij opustil. Leta 1949 je moral plačati kazen, ker zaradi očitkov vesti ni hotel odslužiti vojaškega roka. Čeprav mu je grozil tudi zapor, se ni vdal, in odnesel jo je le z globo.

Prvo resno delo je napisal leta 1957, ko je za dramski oddelek univerze v Bristolu napisal dramo The Room, ki jo je končal v le štirih dnevih. Še istega leta pa je bila uprozorjena tudi njegova Zabava za rojstni dan. Sprva je prejela grozljive kritike, a jo uprizarjajo še danes. To dejstvo je Pinter nekoč komentiral z besedami, da občinstvo ne rabi kritikov, ki bi mu povedali, kaj naj si misli.

Je še prostora za eno nagrado?
Pred radijsko igro Voices, predvajano prav ob njegovem rojstnem dnevu, pa je za zadnje Pinterjevo delo veljala drama War (Vojna). Za svoja dela je ob 14 častnih doktoratih med drugim prejel Shakespearjevo nagrado, evropsko nagrado za književnost, nagardo Pirandello, britansko književno nagrado Davida Cohena, nagrado Laurencea Oliverja in Molierovo častno nagrado za življenjsko delo. Na novico o Nobelovi nagradi se je odzval tako, kot bi se od njega lahko pričakovalo - s tišino.