Preden se je uveljavila oznaka dramatika absurda, je Pinterjevo delo velikokrat naletelo na odpor. Foto:
Preden se je uveljavila oznaka dramatika absurda, je Pinterjevo delo velikokrat naletelo na odpor. Foto:

Človek nikoli ne ve, ampak, za vraga, napisal sem 29 dolgih in kratkih iger, in to je dovolj.

Harold Pinter
Kakšne Glasove sliši Harold Pinter?
v radijski igri Voices ima manjšo vlogo tudi sam Pinter.

Pinterjev visoki jubilej bodo na njegov rojstni dan, 10. oktobra, na radijski postaji BBC počastili s premiernim predvajanjem njegove nove igre. Postaja Radio 3, ki predvaja predvsem klasično glasbo, že v naprej opozarja poslušalce, da bi plaz vulgarnosti v igri Voices (Glasovi) lahko užalil tista bolj občutljiva ušesa.

Krepko zasoljen labodji spev
V predstavi Voices si liki kar nekajkrat dajo duška z besedo motherf***** - to je po statističnih raziskavah še vedno kletvica, ki jo ljudje občutijo kot največjo žaljivko. BBC je igro označil kot "izpoved mučenih in mučiteljev", sestavljajo pa jo kratke replike najrazličnejših oseb, katere prekinjajo vložki arabske glasbe. Avtorja naj bi pri pisanju navdihovali predvsem vojna v Iraku in dogodki v oporišču Guantanamo.

Nova Pinterjeva igra je obenem skoraj gotovo tudi njegova poslednja: dramatik, ki že tri leta boleha za rakom na grlu, tudi sam meni, da je prispel na konec svoje pisateljske poti. V zadnjih letih je izdajal predvsem svojo poezijo.

Postopna omilitev cenzure
Do začetka devetdesetih serija kletvic na f- skoraj ni imela vstopa na televizijske ekrane, kaj šele v visoko kulturo. Kultni režiser Alex Cox se je tako na primer v svojem filmu Repo Man iz leta 1984 zatekel k uporabi podobno zvenečih, a nesmiselnih besednih zvez "melon farmer" (gojitelj melon) in "mother flipper" ter se tako izognil televizijski cenzuri. Postaja Radio 3 je predvajanje Pinterjeve ure sicer napovedala za pozne večerne ure, a so bili zaradi predvajanja napovednika zanjo ob sedmih zvečer vseeno že deležni pritožbo poslušalcev.

Do konca znanilec novosti
Ime angleškega dramatika, igralca in nekdaj gledališkega direktorja Harolda Pinterja literarna zgodovina povezuje predvsem z dramatiko absurda; med njegova najznamenitejša dela uvrščamo prvenec Zabava za rojstni dan (The Birthday Party; predstava je po prvih predvajanjih zaradi svoje inovativnosti doživela čisti polom), Hišnik (The Caretaker) in Strežni jašek (The Dumb Waiter). Napisal je tudi scenarije za filma Žena francoskega poročnika (po romanu Johna Fowlesa) in V iskanju izgubljenega časa (po mojstrovini Marcela Prousta). Slednje delo ni nikoli zaživelo na filmskem platnu, na odrske deske pa ga je v lanskem letu postavila tudi SNG Drama Ljubljana; predstavo je režiral Dušan Jovanovič.

Človek nikoli ne ve, ampak, za vraga, napisal sem 29 dolgih in kratkih iger, in to je dovolj.

Harold Pinter