Kot je v utemeljitvi zapisala švedska akademija, Abdulrazak Gurnah v svojih delih konsistentno opisuje kolonializem v vzhodni Afriki in njegove posledice. Akademija ga je nagradila za "njegovo brezkompromisno in sočutno prodiranje v posledice kolonializma in usode prebežnikov v prepadu med različnimi kulturami in celinami."

Nagrajeni avtor v svojih delih begunsko izkušnjo obravnava tako, da se osredotoča na identiteto in samopodobo, so še zapisali na spletni strani akademije. Liki se znajdejo v vrzeli med kulturami in celinami, med življenjem prej in potem; to je negotovo stanje, ki ga ni mogoče razrešiti.

Predanost resnici in odpor do poenostavljanja

Pisateljeva predanost resnici in njegov odpor do poenostavljanja sta osupljiva. Njegovi romani se odmikajo od stereotipnih opisov in bralcem odpirajo pogled na kulturno raznoliko vzhodno Afriko. V Gurnahovem literarnem vesolju se vse spreminja – spomini, imena, identitete. Neskončno raziskovanje, ki ga poganja intelektualna strast, je prisotno v vseh njegovih knjigah in je enako vidno zdaj kot na začetku njegovega pisanja, so še zapisali pri Švedski akademiji.

Po pisanju BBC-ja je pisatelja novica o nagradi dosegla v kuhinji. Kot je dejal predsednik odbora za nagrado Anders Olsson, so z njim opravili dolg, dober pogovor. "Bilo je takšno presenečenje, da sem moral počakati na uradno razglasitev, da sem dojel," je povedal nagrajenec za BBC. Dodal je, da je Švedski akademiji izjemno hvaležen za priznanje, ki so mu ga izrekli: "To je preprosto odlično – gre za tako veliko nagrado in tako dolg seznam izjemnih avtorjev – še zmeraj ne morem verjeti."

Doslej se je podpisal pod deseterico romanov

Njegova najbolj znana romana sta Raj (1994), ki je bil med drugim nominiran za Bookerjevo nagrado in nagrado whitbread, in By the Sea (2001), ki je bil nominiran za knjižno nagrado Los Angeles Timesa. Lani je izdal roman Afterlives. Skupno je avtor desetih romanov.

Gurnahova dela so tukajšnjemu bralstvu le malo znana, v slovenščini imamo na voljo zgolj zgodbo v zbirki afriške literature Jutri je predaleč. Urednica zgodb in afrikanistka Nataša Hrastnik je za STA dejala, da ga literarni kritiki uvrščajo med vzhodnoafriške pisatelje, tudi britanske, zlasti pa med postkolonialne, ker se v svoji literaturi večinoma ukvarja z vprašanji postkolonializma. Pogosto prepleta osebne zgodbe s političnim ozadjem. Junaki njegovih zgodb so pogosto posamezniki iz Vzhodne Afrike, ki so na različne načine vpeti v odnose z Britanci oziroma drugimi Evropejci, je še pojasnila urednica. Morda pa je ravno to razlog za nagrado, je še dodala.

Prevodna podhranjenost afriških avtorjev pri nas

Tudi literarna kritičarka Aleksandra Gačić, ki na Vodnikovi domačiji ureja Serijo pogovorov in predavanj o afriški literaturi, je v izjavi za STA poudarila nagrajenčevo postkolonialno literarno držo. Po njenih besedah ta drža opozarja na to, da je kolonializem vse prej kot preživet termin in da se posledice kolonializmov izražajo tudi v sodobnih geopolitičnih realnostih. Ta družbena realnost torej ni nekaj preteklega, ampak po besedah literarne kritičarke "živo živi v naših sedanjostih". Njegova literarna drža je tako po njenem drža afirmacije in rehabilitacije vseh subjektov, ki so tako ali drugače doživeli posledice družbenih nepravičnosti.

Aleksandra Gačić poudarja tudi, da je avtor tudi literarni teoretik. Po njenem mnenju literarna fikcija brez teoretičnega vpogleda v literaturo in družbo ne more imeti resnega učinka na bralce. Ne nazadnje pa lahko nagrada opozori tudi na prevodno podhranjenost afriških avtorjev v Sloveniji, je še dodala.

Alexandra Pringle, ki je pisateljeva dolgoletna urednica pri založbi Bloomsbury, je presodila, da je Nobelova nagrada za Gurnaha kar najbolj zaslužena, sploh glede na to, da njegovo delo doslej ni bilo prepoznano. "Je eden največjih živečih afriških pisateljev in doslej ga ni nihče opazil. To me je preprosto ubijalo. Prejšnji teden sem ustvarila podkast, v katerem sem zapisala, da je Gurnah eden tistih, ki so preprosto ignorirani, zdaj pa se dogaja tole," je njene besede povzel Guardian.

Urednica je dodala, da je Gurnah vselej pisal o odtujenosti, o občutku izkoreninjenosti in odhodu na drugo celino, a na najlepši in najbolj presunljiv način. "Ne gre vselej za iskanje azila, do tega lahko pride iz različnih vzrokov, lahko zaradi trgovanja, izobraževanja, ljubezni," meni Alexandra Pringle.

Tudi akademik Luca Prono je na strani Britanskega inštituta pokomentiral izbor letošnjega nobelovca za književnost. Zapisal je, da so Gurnahova dela prepredena s temama identitete in odtujenosti. Prono je presodil še, da nagrajenčeva literatura temelji na tem, kako migracije v geografskem in družbenem kontekstu vplivajo na identitete njegovih junakov, je akademikove besede povzela francoska tiskovna agencija AFP.

Največ nagrajencev z Zahoda

Lavreat bo prejel 10 milijonov švedskih kron (pribl. 985.000 evrov) finančne nagrade. Lani je Nobelovo nagrado za književnost dobila ameriška pesnica Louise Glück, leto pred njo pa avstrijski pisatelj Peter Handke.

Od 118 dozdajšnjih nagrajencev jih je bilo 95 iz Evrope ali Severne Amerike, navaja France24, pri čemer sta nagrado prejela 102 moška in le 16 žensk. Zadnji nagrajeni avtor, ki ni prihajal iz Evrope ali Severne Amerike, je bil leta 2012 Kitajec Mo Yan. Od leta 1986, ko je nagrado prejel nigerijski dramatik, romanopisec, pesnik in esejist Wole Soyinka, Nobelove nagrade za književnost ni prejel temnopolti afriški avtor, Gurnah pa je nasploh prvi tanzanijski pisatelj, ki mu je pripadla ta čast.

Sorodna novica Nobelova nagrada: na stavnicah vodi Francozinja Annie Ernaux

Že zadnjih nekaj let se med kandidati za Nobelovo nagrado za književnost omenjajo japonski pisatelj Haruki Murakami, Kenijec Ngugi wa Thiong'o, Indijec Vikram Seth, Kitajca Yan Lianke in Liao Yiwu, Somalec Nuruddin Farah, Mozambičan Mia Couto in Sirec Adonis.

Med ženskami kandidatkami so se omenjale Joyce Carol Oates, Joan Didion, Anne Carson, Ljudmila Ulickajo, Can Xue, Maryse Conde, Annie Ernaux, Chimamanda Ngozi Adichie, Elena Ferrante in Margaret Atwood.