Razpravljavci, katerim se je pridružil tudi predsednik države Danilo Türk, so se strinjali, da branje ni ogroženo, se pa oddaljuje od tradicionalnega pojmovanja.

Predsednik Türk je k razpravi z naslovom O branju: Bralna izkušnja in njene oblike v sodobnem času podal nekaj uvodnih misli. Zaveda se, da ni ravno običajno, da na takšnih pogovorih sodelujejo ljudje s politično funkcijo, toda sam se je na povabilo vileniških organizatorjev odzval iz dveh razlogov; kot politik je zbrane opozoril, da je slovenski narod od nekdaj bil narod knjige in kulture ter se zavzel, da bi se to še naprej uresničevalo tudi v praksi. Na ravni osebne izkušnje pa je Türka vedno vznemirjalo vprašanje, kako se odnos do branja spreminja skozi življenje posameznika. V nekaterih obdobjih je sam prisegal na dela Tolstoja in Dostojevskega, pozneje pa se je, kot je dejal, od leposlovja žal oddaljil. Branje beletristike so nadomestili tisk, politična esejistika, razprave, analize in zgodovinopisje.

Poplava priročnikov in McKnjig
Po mnenju bolgarske pesnice Kristin Dimitrove vedno obstaja enak krog bralcev kakovostnega leposlovja, ki pa se ne širi. Pač pa Dimitrova opaža vse več bralcev priročnikov, ti berejo s točno določenim namenom. Sodobni čas določa vse bolj intenzivna, predvsem računalniška, pisna in ustna komunikacija, ki ne dopušča več časa za umirjeno branje leposlovja. Najbolj je nastradalo 19. stoletje, čas obsežnih romanov, ki so jih danes nadomestile "McKnjige", je dejala Dimitrova.

O optimalnosti horizontale in "srčnem utripu" literature
Razmisleka pa ni vredno le socialno polje branja. Švedski literat Aris Fioretos je opozoril na povsem fizične razsežnosti branja, od popolne potopljenosti v branje, "mravljincev", ki jih sproža kakšna knjiga, do prisilnih bralnih drž, ki jih včasih vsiljuje šolski sistem. Toda "horizontalna lega je najboljša, da pozabiš na vse drugo," je v šali dodal Fioretos.

Na še en vidik branja je opozoril makedonski prozaist Blaže Minevski. Ritem literature je primerjal z ritmom srca. Zaznal je, da pri glasnem branju lastnih del odmeva ritem starega makedonskega epa, ki ga je nekoč prebral. Gre za nekakšen "mističen odnos teksta in srca", je prepričan Minevski.

Razpravljavci so se dotaknili tudi interpretacij tako laičnih kot strokovnih bralcev. Medtem ko predsednik Türk s svojimi deli na temo mednarodnega prava nima težav z možnostjo preveč odprtega branja, saj je, ne nazadnje, njegova zaveznica znanstvena metodologija, je pri leposlovju drugače.

Najhujši kritik si je vsak sam
Toda Fioretos je prepričan, da je kritična beseda le "rahla sapica" v primerjavi s kritiko, ki jo pisatelj usmerja v lastno delo. Povezovalka okrogle mize, novinarka Tanja Lesničar Pučko, je pripomnila, da to sicer verjetno ne velja za večino pisateljev. Dimitrova ima, kot je dodala, do strokovnih bralcev liberalen odnos, sprejema različna mnenja, tako laična kot strokovna. Najslabše je namreč, da tvojega pisanja ne prebere nihče, je dodala.

V tem kontekstu je na temno plat makedonskega literarnega življenja opozoril Minevski. Literarna kritika po njegovih besedah v Makedoniji sploh ne obstaja, nadomestili so jo nekakšni "impresionistični teksti". Opaža, da je kakovostno beletristiko, tudi v knjižnicah, preplavila šund literatura.