Študentska založba je ob nedavnem izidu omenjene zbirke pripravila literarni večer, na katerem so o delu bolj kot ne pozabljene avtorice spregovorili avtorji spremne besede Alenka Puhar ter Lado Kralj in Peter Scherber, ki sta opravila tudi izbor objavljenih zgodb. Kralj je že z uvodnimi besedami opozoril na neprepoznavnost Mohoričeve v slovenskem literarnem prostoru, kar po njegovem mnenju izhaja iz tega, da je pisateljica objavljala v Modri ptici, reviji, ki je bila družbeno manj zanimiva in je veljala za strogo literarno. Ob tem pa je treba dodati, da je v Modri ptici objavljal tudi Vladimir Bartol, prav tako dolgo časa neznan avtor, ki pa je sčasoma ponovno pridobil literarno veljavo.

Usoda, ki ji vsekakor ni prizanesla
Poleg tega, da je Milena Mohorič objavljala v reviji z ozkim krogom bralcev, je izdala tudi zelo malo knjig, je dodala Alenka Puhar. Večina njenih del je bila objavljena v revijalnem tisku, ki pa ji ni mogel prinesti literarne slave, saj ji tudi čas pred vojno po prepričanju Puharjeve ni bil naklonjen. Po vojni pa, kot ugotavlja Puharjeva, njen talent ni obstal. Temu so botrovale predvsem njene osebne zgodbe, ki so bile bolj tragične od tega, "da je bila izbrisana iz literarnega kanona, v katerega sploh nikoli ni bila uvrščena," je menila Puharjeva.

Milena Mohorič se je rodila leta 1905 v Ormožu, študirala je germanistiko, že pred drugo svetovno vojno je postala članica Komunistične partije Slovenije; po okupaciji Jugoslavije je sodelovala z OF-om in bila zato internirana v italijansko taborišče, njen mož Vladimir Premru pa v nemško. Moža so kot "informbirojevca" oz. privrženca Stalinove politične veje komunisti vključili v dachavske procese in ga pozneje poslali na Goli otok, kjer je umrl. Mohoričevi pa se je zmešalo, o čemer je javno pisala tudi pisateljica Alma Karlin, ki je bila njena sestrična, je pojasnila Puharjeva. Dodala je, da je bil aretiran tudi njun sin, ki so ga pri 17 letih odpeljali kar iz gimnazije.

Ženska je lahko soproga, umetnica ali pa 'femme fatale'
Pisateljica se je vse življenje ukvarjala z 'ženskim vprašanjem', njena glavna junakinja pa je večinoma meščanska ženska. In posledično se zgodi, da skoraj noben drug avtor ali avtorica kratke pripovedne proze ne zna opisati atmosfere slovenskega meščanskega življenja med vojnama tako prepričljivo kot Milena Mohorič. Če ženska v ta svet ne vstopi kot soproga, ima samo še dve možnosti: da je umetnica ali pa 'femme fatale', kamen spotike vsem vrlim zakonskim ženam.

Tako je zakoličen meščanski svet Milene Mohorič, ki je med slovenskimi ženskami uživala velik sloves, medtem ko tedanja literarna kritika ni imela o njej dobrega mnenja. Puharjeva jo je označila kot intelektualko in izrazito angažirano žensko, ki se ni izkazala le v literarnem smislu, pač tudi kot avtorica različnih recenzij ter glasbenica oz. pianistka. Gibala se je v levičarskih krogih in veljala za "zelo rdečo", vseskozi pa se je, kot je poudarila Puharjeva, zavzemala za večji ugled žensk v družbi.

Pisanje, ki ni šlo s tokom
Kralj je prepričan, da je bila do zdaj objavljena le njena slabša književna produkcija, ob čemer je to delo označil za najboljši del njenega opusa. Knjiga prinaša opis meščanske družbe, kar je danes dragoceno, saj se tega nihče ni lotil. Po ekspresionizmu je bilo bolj cenjeno, predvsem pa lažje pisati v književni smeri kmečkega ali delavskega realizma; Mohoričeva pa je šla proti toku in opisovala življenje meščanske družbe v t. i. salonih, je pojasnil Kralj.