Vsak izmed šestih nominiranih romanov je bil v izvirniku napisan v drugem jeziku, zgodbe pa se dogajajo pred najrazličnejšimi kulisami: v Angoli, Neaplju, Istanbulu, Južni Koreji ter v avstrijskih Alpah. "Naš izbor je dokaz, da najodličnejša prevedena dela ne presegajo samo meja našega sveta, ampak tudi meje samega sveta fikcije," se je pohvalil predsednik žirije Boyd Tonkin.

Orhan Pamuk, ki je Nobelovo nagrado za književnost dobil leta 2006, je nominiran za roman, ki je bil v angleščino preveden kot A Strangeness in My Mind. Elena Ferrante - pod psevdonimom se skriva pisateljica, ki se javnosti noče razkriti - se za nagrado poteguje z romanom The Story of the Lost Child.

Splača se zmagati
Dobitnik mednarodne različice nagrade booker bo znan 16. maja, na slavnostni večerji, ki jo bo gostil londonski muzej Victoria & Albert. Vsak izmed šestih prevedenih avtorjev v ožjem izboru dobi tisoč funtov, zmagovalna nagrada, ki je vredna zavidljivih 50 tisoč funtov, pa se v enakih delih razdeli med pisatelja oz. pisateljico in prevajalca (prevajalko) njegovega romana v angleščino.

Yan Lianke, ki je nominiran za delo The Four Books, se je med finalisti znašel že leta 2013, ostala peterica pa se za priznanje poteguje prvič. Sta pa med finalisti zato dva nekdanja prejemnika nagrade independent foreign fiction, ki se je z letošnjim letom združila z mednarodnim bookerjem. Poleg Pamuka je to še José Eduardo Agualusa, nominiran za delo A General Theory of Oblivion.

Seznam šestih zaokrožita še Han Kang z romanom The Vegetarian in Robert Seethaler z delom A Whole Life.

Letos je prvič, da smo pred samo razglasitvijo dobitnika mednarodnega bookerja dobili tudi seznam nominirancev: šest finalistov so izbrali iz širšega kroga trinajstih romanov, na samem začetku pa je bilo v igri kar 155 prijavljenih del.

Nova pravila igre
Od letos naprej bodo nagrado podeljevali vsako leto - in ne več vsako drugo leto - in vedno samo na podlagi enega samega romana (ne pa celega avtorjevega opusa, kot je veljalo doslej). Lani je mednarodni bookerjevec postal Madžar Laszlo Krasznahorkai.

A General Theory of Oblivion, roman Joséja Eduarda Agualuse, je zgodba o ženski, ki se na predvečer angolske samostojnosti zabarikadira v svoje stanovanje; naslednjih 28 let preživi v osami, na dieti zelenjave in golobov, dokler otrok iz "zunanjosti" ne začne komunicirati z njo. Žirija je roman opisala kot "unikaten portret družbe v vrtincu".

V izboru je tudi, kot že rečeno, sklepni roman Neapeljskega cikla italijanske avtorice Elene Ferrante, The Story of a Lost Child. Čeprav je pisateljičino ime trenutno na seznamih najbolje prodajanih v več državah, svoje identitete nikoli ni javno razkrila, in tudi njena prevajalka v angleščino z njo komunicira zgolj po elektronski pošti, ki jo posreduje njena založnica.

Roman, ki se ga je Kitajska ustrašila
Yan, ki je bil v ožjem izboru za priznanje že pred tremi leti, gre letos v "boj" s prepletom štirih različnih zgodb, postavljenih v delovno taborišče v času pred in med veliko lakoto petdesetih let prejšnjega stoletja. Knjigo je v glavi shematiziral dolgih 20 let, pravi, pisal pa "samo" dve - nato pa jo je na celinski Kitajski zavrnilo 20 založnikov, ker so se ustrašili politične vsebine. Žirija v Yanu vidi "enega najdrznejših živečih kitajskih pisateljev".

Han Kang je med finalisti z romanom The Vegetarian, svojim prvim romanom, ki je sploh dobil angleški prevod. Protagonistka je ženska, ki se odloči prenehati uživati meso, kar v njeni družini sproži serijo temačnih sanj in nasilja. Sodnikom se je koncept zdel "sugestiven", knjiga pa jih je "z globino svoje nenavadnosti presunila".

Pamuk je svoj novi roman, A Strangeness in My Mind, postavil v Istanbul ki ga v obdobju štiridesetih let opisuje skozi oči uličnega prodajalca. Seethalerjev A Whole Life nas preseli na čisto drug konec Evrope, v avstrijsko gorovje, kjer Andreas uživa v odmaknjeni idili. Ko zapusti domačo dolino in se vrže v vrtinec druge svetovne vojne, je njegov raj izgubljen in tudi po vojni ga ne bo mogel več dobiti nazaj.