V ospredju njihovih romanov sta vstop v odraslost in študentsko življenje, družbeni problemi, s katerimi se spopadajo protagonistke, pa ideološka razdeljenost slovenske družbe, prekarno delo, razmere na stanovanjskem najemniškem trgu, občutek tujstva in razrednega sramu.

Generacijski romani o vstopu v odraslost
Protagonistke vseh treh romanov so študentke in pri karakterizaciji likov je čutiti, da se zmorejo avtorice poistovetiti z okoliščinami in težavami, ki spremljajo vstop v odraslost. V delih Nihče nikogar ne spozna, Zajtrk prvakinj, In če vsi pozabijo, ki jih lahko označimo za generacijske romane, prevladuje fikcija, nekaj pa je tudi avtobiografskih prvin.

Protagonistka romana Nihče nikogar ne spozna Katarine Gomboc Čeh je 21-letna študentka antropologije Maša, ki izhaja iz katoliško usmerjene družine. Po značaju je od nje povsem drugačen Maks, njena simpatija, ki izhaja iz liberalne, levičarsko usmerjene in precej premožne družine.

Katarina Gomboc Čeh ob tem poudarja: "To trenje med družinama se mi je zdela zanimiva začimba za njun odnos, hkrati pa služi orisu nekega stanja v slovenski družbi, ko otroci iz bolj katoliškega, posledično bolj desničarskega okolja, težko prihajajo v stik z otroki, ki so bili vzgojeni v bolj liberalnem, levičarskem duhu. Želela sem si upodobiti ta presek."

Poleg ideološke razdeljenosti slovenske družbe, različnih družinskih okolij, ki vplivajo tudi na temperament in značaj protagonistov, je pomemben motiv v romanu ženski pevski zbor in dinamika medčloveških odnosov v kolektivu, ki zahteva sodelovanje različnih ljudi. Po slogovni plati je avtorici blizu verizem, ki pa ga, kadar se poglablja v notranji svet svojih likov, nadgradi tudi z bolj metaforično, simbolno pisavo. Predvsem pa k dinamiki in naravnemu ritmu pripovedi prispevajo prepričljivi dialogi.

Tudi Liu Zakrajšek je za protagonistko svojega romana Zajtrk prvakinj izbrala študentko filozofske fakultete. To je brezimna pripovedovalka, introvertirano dekle, ki se pogosto izvzame iz okolice in prevzame vlogo opazovalke. Gre za zgodbo o mladih, ki morajo med študijem za preživetje opravljati najrazličnejša prekarna dela in so zato na robu izgorelosti. Zajtrk prvakinj je tako tudi roman o trgu dela, o izkoriščanju in neenakopravnih odnosih na delovnih mestih. Naslov romana je parafraza Vonnegutovega romana Zajtrk prvakov, pri čemer je avtorica dogajanje obarvala tudi s kančkom ironije in humorja.

Liu Zakrajšek k temu dodaja: "Rada uporabljam humor in ironijo kot literarni sredstvi. Želela sem dati satiričen naslov, ker pišem o ženskah, ki se ne počutijo ravno kot prvakinje. V življenju jim gre vse narobe, ampak v resnici so zame prvakinje – in sicer zato, ker kljub težavam, s katerimi se spopadajo, ne dopustijo, da jih težave usodno zlomijo. Poskušajo ostati dobre osebe in navigirati odraslo življenje v neki zelo nezavidljivi situaciji, zato se mi zdi, da naslov romana lahko vzamemo precej dobesedno."

Zajtrk prvakinj je hkrati roman o osamljenosti. Protagonistka težko spleta vezi in ustvarja medčloveško bližino tudi zato, ker jo je strah lastne samopodobe. S prepričljivo karakterizacijo likov in poglabljanjem v njihov notranji svet je avtorici uspelo pokazati, da grenke izkušnje človeka tudi utrdijo in da je spopadanje s težavami na poti v odraslost neizogibni del dozorevanja.

Tudi protagonistka romana In če vsi pozabijo Selme Skenderović je študentka, in sicer študentka socialnega dela. Po narodnosti je Bošnjakinja s Kosova, ki se z materjo in sestro pri šestih letih preseli k očetu, ki si služi kruh v Sloveniji. V spretni zgradbi romana spremljamo protagonistko Zineto, z vzdevkom Zina, tako na njenih obiskih pri sorodnikih v Kosovski Mitrovici kot v študentskem naselju v ljubljanski Rožni dolini, kjer se nastani na začetku študija.

Selma Skenderović takole povzame tematiko romana: "Moja protagonistka si ni sama izbrala doma, saj je bila otrok, ko se je preselila v Slovenijo, in so ji starši izbrali dom. Zina se ne počuti doma ne v svoji prvi domovini, to je na Kosovu, niti v Sloveniji, ker je vedno prisoten občutek dvojne identitete in iskanja. V Sloveniji jo zaznamujejo neki stereotipi, predsodki, različne vrednote, kar se preslika tudi v njeno primarno okolje, v katerem se je rodila. Na Kosovu ni več podobna svojim sorodnikom in z njimi ne najde skupnih tem."

Poleg občutka tujstva in razrednega sramu je v ospredju tudi nasilje v družini, posledice katerega Zino za vselej zaznamujejo. Zina zaradi občutkov drugačnosti, tujstva in travmatičnih spominov na odraščanje ne zmore skleniti prijateljstev niti nikogar prositi za pomoč pri vživljanju v novo okolje. Avtorica je izbrala za prepletanje okolij primerno jezikovno podobo in podkrepila avtentičnost tudi z uporabo maternega jezika priseljencev in Bošnjakov na Kosovu. Zinino duševnost odražajo notranji monologi in opisi dogajanja brez neposrednih dialogov, saj izvira pripovedna perspektiva vselej iz Zininega notranjega doživljanja.

Sklenemo lahko z mislijo, da vse tri romaneskne prvence odlikujejo premišljena zgradba, slog, ki je v sozvočju s psihologijo likov in dinamiko medosebnih odnosov, ter pronicljivo prepoznavanje družbenih težav, s katerimi se spopada mlajša generacija.