Večina pravljic leta 2001 preminule avtorice je po besedah njene hčerke Jelke Pogačnik nastajala že čez dan, zapisala pa jih je ponoči. Navdih za dela je dobivala pri svojih otrocih, kar dokazuje tudi ime glavne junakinje Hišice iz kock Jelke, ki jo je poimenovala po svoji hčerki.

Perocijeva je želela pisati lepo
Motive je Ela Peroci poiskala v vsakdanjem življenju in jih obogatila z veliko mero domišljije. Urednik Andrej Ilc je opozoril na nove motive, ki jih je Perocijeva vnesla v otroško leposlovje, in na posebno lepoto zapisanih pravljic. "Moja velika želja je, da bi pisala lepo," je nekoč povedala Perocijeva, Ilc pa meni, da ji je to uspelo. Pogačnikova je dodala, da je sama rasla ob njenih pravljicah, zato ji je bilo težko razumeti besede Perocijeve, ko je dejala, da v njenem otroštvu ni bilo pravljic.

Po besedah Marjane Kobe, ki je k šesti izdaji pravljic Za lahko noč napisala uvod in jo dopolnila z nekaj pravljicami, je avtorica prispevala več pomembnih novosti v otroškem pripovedništvu. Med drugim je na podlagi otroške igre kot temeljne dejavnosti razvila celo vrsto pripovednih vzorcev, za večino njenih del pa je značilna domišljijska raven dogajanja, ki jo ustvarja otrok.

"Srečno" združenje pravljic in ilustracije
Za pisateljevanje Perocijeve je značilen lirski slog, pogosto pa zgodbo pripoveduje iz prve osebe in tako z otrokom vzpostavi neposreden stik, je pojasnila Kobetova, ki meni, da je avtorica s slogom, izčiščenim do klasične preprostosti, prehitela literarno stroko pri definiranju minimalizma.

Ela Peroci je imela po mnenju Kobetove tudi srečo, da je bila obkrožena z ljudmi, ki so ji znali prisluhniti - z urednico Kristino Brenkovo in ilustratorji, kot je Ančka Gošnik Godec, ki je ilustrirala knjigo Za lahko noč. Tako Gošnik Godčeva kot Lidija Osterc, ki je ilustrirala Hišico iz kock, sta leta 1964 prejeli Levstikovo nagrado, kar je bilo po Ilčevih besedah takrat morda naključje, danes pa razlog, da so deli ponovno natisnili in predstavili skupaj.