Foto: Milanka Fabjančič
Foto: Milanka Fabjančič

Svetovno znana avtorica si je predstavljala, da sta odšla dovolj daleč, da bosta lahko v miru počivala, a ju je nekega dne na balkonu presenetil novinar časopisa Dnevnik, Janez Čuček. Obiska nista bila ravno vesela, vseeno pa je uglajena Christie vendarle privolila v krajši intervju. Časa, da bi se posvetila resni analizi desetine njenih romanov, ki so se že v tistem času dodobra zasidrali v splošno zavest slovenske javnosti, sicer ni bilo, ji je pa novinar zastavil vprašanje, ali se ji zdi Bohinj primerna scena za morebiten umor. Agatha Christie je odvrnila, da takšnega kraja ne bi omadeževala z zločinom. Samo ugibamo lahko, ali je bila pisateljica le vljudna in prizanesljiva do svoje počitniške destinacije ali pa je dejansko ta kos sveta poskušala obvarovati pred slehernim zlom.

Je Bohinj res prelep za umore? Slovenski pisatelj Tadej Golob je s svojim romanom Jezero postuliral tezo, da ni tako. V njegovem delu sicer Bohinj srečamo pozimi, ko narava s snegom, mrazom in poledenelo jezersko gladino pokaže tudi okrutnejši obraz; takega, ki nemara prikliče brutalnejša dejanja ljudi. Televizijska serija, ki je nastala po Golobovi kriminalki, je s filmsko fotografijo poustvarila prav sivkasto modrikasto, skoraj nordijsko veličastnost jezera skupaj z njegovimi enigmatičnimi, ponekod čudaškimi prebivalci, ki jih (med drugimi) preiskuje glavni junak, detektiv Taras Birsa. A tako Golob kot Christie vesta, da se za žanrski roman ne spodobi, da bi umore preprosto zakrivili najbolj očitni, da ne rečemo zaželeni osumljenci: čudaki, tujci, ljudje nižjega sloja. Christie je uveljavila pravilo, po katerem je umor rezerviran predvsem za pripadnike višjega sloja, celo plemstva – ti imajo konec koncev vselej tudi največ koristi od izbrane smrti.

Na svojem dopustu v Bohinju je slavna avtorica odgovarjala tudi na vprašanja Jožeta Hudečka, novinarja televizije Slovenija, ki jo je provokativno pobaral, ali detektivski žanr odvrača ali spodbuja k umorom in kriminalu. Christie je suvereno odgovorila, da je kvečjemu odvračilni dejavnik, saj žanrski okvir detektivke jasno postulira dobro in zlo, pri čemer dobro zmeraj zmaga. K temu lahko dodamo, da k moralni nedvoumnosti prispeva predvsem glavni junak, genialni detektiv Hercule Poirot – s svojim trdnim vrednostnim sistemom je namreč točka identifikacije bralstva. Sodeč po Agathi Christie, znajo biti v tem pomenu trilerji oziroma srhljivke morda bolj navdihujoči, saj se naslajajo nad krvjo in brutalnostjo. Z vsem spoštovanjem do Christie je treba reči, da so prav njeni romani, naj bo v njih ločnica med redom in kaosom, med dobrim in zlim še tako jasno začrtana, podobi skupnosti – v njenem primeru angleški – vtisnili neizbrisen madež. Stvari niso tako lepe, kot se zdijo; svet ni tako urejen, kot morda deluje na prvi pogled; videz vara in vsakdo lahko postane morilec, kot se ne utrudi ponavljati Poirot. Četudi pisateljica skoraj v vseh romanih poskrbi, da se družba po pretresu zločina povrne v izvorno harmonično stanje, pa negativno sporočilo (še posebej v plodnem opusu desetine kriminalk) ostane živo in se ga ne da popolnoma izbrisati. Že znotraj njenega opusa obstaja vrsta romanov, ki ne prinese končne pomiritve, vrnitve v homeostazo. Bilo jih je deset je lep primer kriminalke, kjer nekdanji sodnik mori tiste, katerih zločini so ostali nekaznovani, in naposled tudi sebe, saj se je s svojimi umori pridružil zločincem. Pet prašičkov pa je, denimo, psihološka bravura o ljubezni do sestre, do moža, o sočutju do moževe ponižane ljubice, pa tudi o občutku krivde, ki v danem trenutku prepreči, da bi obsodili pravega morilca oziroma morilko. Spomnimo še na Vegasto hišo, kjer je zločin povezan z otrokom, ki se ne sprijazni z mejami in prepovedmi, ki mu jih postavljajo bližnji. S tem seveda ne izčrpamo vseh tistih romanov Agathe Christie, v katerih je presegla žanrske okvire – tiste, ki jih je sama vzpostavila.

30 let. 30 zgodb

Na letošnjo 30. obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov med Slovenijo in Združenim kraljestvom ter 30-letnico delovanja British Councila v Sloveniji spominja projekt 30 let. 30 zgodb. V njem bo 30 slovenskih pisateljev in publicistov v kratkih zgodbah opisalo svojo izkušnjo, zgodovinski dogodek ali osebo, povezano z Združenim kraljestvom.

Idejni vodja projekta je Dragan Barbutovski, nekdanji direktor British Councila v Sloveniji. Uredništvo nad tem literarnim projektom je prevzela Renata Zamida.

Zgodbe bodo vsak teden objavljene na straneh MMC-ja. Za branje zgodb slovenskih avtorjev o njihovi izkušnji z Združenim kraljestvom bo priložnost tudi v angleškem jeziku.

S svojim pristopom k žanru je – morda ne vedno povsem zavestno – odprla okno v ranjeno psiho posameznikov, družin, pa tudi v antagonizme moderne družbe kot take. S tem želim povedati, da je predvsem trasirala pot neštetim drugim avtorjem in avtoricam, ki so štafeto prevzeli in žanr samozavestno razvijali dalje, v še bolj mračne kotičke srca in človeških skupnosti.

Med sodobnejše inkarnacije klasične detektivke, ki jih lahko vidimo kot neposredno naslednico romanov Agathe Christie, sodijo Umori na podeželju. Serija se celo vede, kot bi slišala pripombo Christiejeve o Bohinjskem jezeru in se odločila – sicer na angleškem ekvivalentu očarljive narave – dokazati, da za zlikanimi podeželskimi vedutami najdemo vse prej kot idilične medčloveške odnose.

V seriji, posneti po romanih Caroline Graham, so pogosto prepoznavali stereotipizirano reprezentacijo angleškega podeželja in angleškosti, ki je ni več mogoče najti nikjer v realnosti (če je v tej zamišljeni različici sploh kdaj zares obstajala). A te žanrske izumetničenosti in načrtne karikiranosti serija niti ne poskuša skriti – naglasi jo. Njen formalni pristop s kadri neokrnjenih lepot angleške narave, navad in tudi brezhibnih manir skupaj s sijajno melodijo uvodne špice sami sugerirajo, da gre za nadvse fabricirano reprezentacijo angleškosti, ki jo vselej znova ʻuravnotežiʼ z izjemno domiselnimi, četudi brutalnimi umori. Če je torej predmet serije neka predstava o Angliji in Angležih, kaj hoče serija zares sporočiti? Odgovora ni težko najti, saj je ves čas na planem: prelepe kraje in složne skupnosti krni enormna količina umorov. Tam, kjer nas zamika idealizirati, je potrebna streznitev. Žanr detektivke je tu v funkciji sprevračanja določenih glorificiranih predstav, fantazem Angležev o samih sebi.

V Umorih na podeželju najdemo precej natančno in sistematično seciranje angleškega vaškega življenja: od vrtnarjenja, gobarjenja, ježe in vzreje konj do gojenja orhidej in opazovanja ptic. Dotika se tudi sprememb, ki jih v male skupnosti prinašajo kapitalizem, potrošništvo in komercializacija vsega in vseh. Nihče ni izvzet iz kritične obravnave, niti otroci niti ženske niti predstavniki klera, kaj šele aristokrati, pa tudi pridni kleni kmeti in kmetice ne. Še glavni junak Tom Barnaby (v izvedbi krasnega Johna Nettlesa) je deležen subtilne ironične obdelave.

Umori na podeželju so prav v načinu, kako se soočijo s fantazmo angleškosti, v najboljšem smislu angleški. Že Christie je znala Angleže in njihovo samopodobo podražiti s tujcem v vlogi genialnega detektiva, ki mora počistiti umazanijo angleških plemenitašev, in tako v zibelko žanra zasadila možnost čisto prave marksistične kritike in samokritike.

Njen namig so morda najbolj dosledno izpeljali ravno Umori na podeželju, a povzeli so ga po vsem svetu: še najmanj morda v ZDA, ki s svojo množično produkcijo policijskih kriminalk še vedno sporoča svetu, da je to država, kjer pravica vselej zmaga in kjer samo kakšen izrojen zločinec lahko uniči družbeno harmonijo. Najbolj s pridom so ga morda izkoristili in pregnetli Skandinavci s svojim skandinavskim noirjem, ki neustrašno koplje po grozljivih anomalijah družb, ki jih imamo sicer za zgled urejenih in socialno najbolj pravičnih skupnosti.

Kot rečeno, tudi Slovenija ni ostala nedotaknjena od obiska Agathe Christie, tako dejanskega kot simbolnega prek množice knjig (glavnina je že davno prevedena v slovenščino). Spomniti velja še na eno zgodbo, ki kroži o dopustovanju Christiejeve v Bohinju, ko si je namreč z možem ogledovala Bled in druge kraje. Tedaj naj bi na ulici zagledala človeka, ki je pisateljico spomnil na enega njenih likov – gospodu naj bi sledila in se naposled z njim in njegovo hčerjo celo seznanila. Je Bohinj prelep za umor, Bled pa kraj, kjer se sprehajajo junaki romanov slavne pisateljice, morda celo eden njenih karizmatičnih zločincev? Več kot toliko nam viri ne poročajo, a seme dvoma v brezmadežnost lepih krajev je bilo očitno posajeno.

Predvsem popularnost Golobovega Tarasa Birse (v knjigah in v serijski inkarnaciji) ter v zadnjih letih tudi inšpektorja Vrenka Avgusta Demšarja (takisto v literaturi kot na malih zaslonih) dokazuje, da se je izvorno britanski žanr plodno usidral v slovenska tla. In četudi bi za slovensko produkcijo kriminalk težko rekli, da karikirano, torej v duhu Umorov na podeželju, problematizira samopodobo Slovencev, pa s pomočjo osnovne teze žanra – videz vara, noben kraj ni prelep za umor – slovensko družbo motri s kritične perspektive; ta terja, da se z malo več skepse ozremo na našo idealizirano samopodobo. Nekaj gnilega je v slovenskih krasotah, nam sporočajo avtorji slovenskih detektivk. Njihovo pozitivno sporočilo je zgolj v tem, da nam sedaj avtohtoni kriminalni žanr omogoča produktiven način soočenja z našo lastno omadeževano idilo. Če je to zapuščina, ki jo je Agatha Christie pustila v Sloveniji, jo velja samo častiti.


Jela Krečič je filozofinja in pisateljica. V svojem opusu se osredotoča na sodobno umetnost in popularno kulturo. Pod teoretski drobnogled je večkrat vzela tudi kriminalni žanr. Pred dvema letoma je izšla njena študija Zmote neprevaranih: od modernizma do Hollywooda, napisala je tudi dva romana: Ni druge in Knjiga drugih. Predava na Univerzi v Ljubljani. Zadnje leto je kot raziskovalka zaposlena pri projektu ARRS Resnica in indirektnost.