Že dolgo je znano, da je Shakespeare vse svoje drame, morda le z izjemo Nevihte, pisal po predlogi že obstoječih besedil. Kralj Lear ima denimo ogromno skupnega z nekim Montaignovim esejem o starcih. Foto: AP
Že dolgo je znano, da je Shakespeare vse svoje drame, morda le z izjemo Nevihte, pisal po predlogi že obstoječih besedil. Kralj Lear ima denimo ogromno skupnega z nekim Montaignovim esejem o starcih. Foto: AP
Shakespeare
George North je bil dvorjan kraljice Elizabete; med drugim je proti koncu 16. stoletja služboval kot veleposlanik na Švedskem. Foto: AP
Shakespeare
Znano je, da je Shakespeare poznal dela Thomasa Northa, slavnega prevajalca Plutarha v angleščino. George je bil najverjetneje Thomasov bratranec, kar bi pojasnilo tudi, kako je za njegov rokopis izvedel Shakespeare. Foto: Reuters

Akademik Dennis McCarthy ameriška univerzitetna profesorica June Schlueter sta računalniški program WCopyfind uporabila za primerjavo Shakespearovih dram in nikoli objavljenega rokopisa o nevarnostih vstaje proti kralju, Kratka razprava o uporu (A Brief Discourse of Rebellion), ki ga je leta 1576 spisal George North.

V eseju sta našla več kot 20 odlomkov, ki jih poznamo iz Shakespearovih dram: med drugim vodilni monolog iz Riharda III., Macbethovo primerjavo tipov ljudi s pasmami psov in prerokbo v Kralju Learu.

Eden najpomembnejših Shakespearovih virov
Avtorja sta v svoji novi knjigi, ki v sodelovanju z Britansko knjižnico izide v februarju, zapisala: "Doslej ni še noben akademik proučeval rokopisa, ki ga tako ali tako ni prebralo veliko ljudi. A analiza je zdaj pokazala, da je Razprava ne samo izvirno, nikoli kopirano delo, ki je imelo velik vpliv na Shakespearov kanon, ampak tudi eden največjih Shakespearovih virov v kakršni koli obliki. Če upoštevamo število dram, prizorov in odlomkov, na katere je vplivala Razprava, je to najpomembnejši Shakespearov vir z izjemo Plutarhovih življenj Thomasa Northa ter Holinshedove in Hallove Kronike."

George North je bil dvorjan kraljice Elizabete; med drugim je proti koncu 16. stoletja služboval kot veleposlanik na Švedskem.

Digitalna analiza je, denimo, pokazala, da je uvodnemu monologu iz Riharda III. in izbranemu odlomku iz Razprave skupna sopostavitev istih osmih besed: "steklo", "razmerje", "lep", "poteza", "iznakažen", "svet", "senca" in "Narava". Pri Shakespearu se te besede pojavijo v odlomku prvih 92 besed in pri Northu v prvih 77 besedah; med približno 60 tisoč deli zgodnje britanske književnosti, ki so jih skenirali, ni nobene druge knjige, za katero bi te besede našli v odlomkih, dolgih do 200 besed.

Verjetnost naključja - kot da bi dvakrat zapored zadel na loteriji
McCarthy in Schlueterjeva ugotavljata, da je možnost, da je Shakespeare že samo prve štiri od omenjenih besed sopostavil v enakem zaporedju kot North po naključju, "manjša kot ena proti miljardi." "In tudi, če bi se to nekako zgodilo, mora potem 'zadeti' še naslednje štiri besede: "iznakažen", "svet", "senca" in "Narava". To je tako, kot če bi človek dvakrat zapored zadel na loteriji."

Northov rokopis je shranjen v Britanski knjižnici. "Besedilo je bilo pomembna gesta prilizovanja ... avtor je skušal pokazati, da podpira elizabetinsko aristokracijo," je McCarthy pojasnil za The Guardian. "Shakespeare ga je uporabil kot vir za svoje drame, še posebej za tiste, ki so tematizirale upore. Ta podatek odgovori na mnoga vprašanja akademikov."

Skeptični kolegi
V akademskih krogih so bili odzivi na novo "odkritje" različni. Brian Vickers, ki je v preteklosti tudi sam uporabljal podobno programsko opremo za proučevanje Shakespeara - dokazoval je, da je veliki bard dramo Edward III. morda napisal v sodelovanju s Thomasom Kydom - ni navdušen. Za omenjeni časopis je komentiral precej neizprosno: "Prebral sem samo del McCarthyjeve knjige in mislim, da dobro argumentira, da je Shakespeare prebral omenjeni rokopis. Ampak po navadi pretirava in pripisuje pomen podrobnostim, ki se jih da pojasniti tudi drugače. V preteklosti je že pokazal, da je Shakespeare poznal tudi druga dela Thomasa Northa, ne le slavnega prevoda Plutarhovih Življenj. Namesto da bi to vzel za dokaz Shakespearovega sijajnega spomina, je leta 2011 izdal knjigo, v kateri trdi, da je North resnični avtor Shakespearove dramatike. Stroka je zato do njega precej skeptična."