Zakaj miti o literarnih zvezdah pogosto pripomorejo k uspešnosti posameznih avtorjev in kdo te mite ustvarja? Je dandanes mit osebnosti pomembnejši od samega literarnega izdelka? O tem sta se z moderatorko Tino Košir v okviru Festivala literature sveta - Fabula pogovarjala pisatelj in urednik Andrej Blatnik ter komparativist, urednik in programski vodja literarnega festivala Vilenica Gašper Troha.

Pogovor se je začel s poskusom definicije tega, kaj sploh je literarna zvezda in ali je mogoče postati ena izmed njih tudi v Sloveniji. Kaj je tisto, kar zvezdo ustvari, so to miti, zabavna industrija, mediji? Troha je razmišljal v smeri "prerokov" - pisateljev, ki jih dojemamo kot ljudi, katerih mnenje o družbi in politiki v očeh javnosti nekaj šteje. V Sloveniji je tako izpostavil Svetlano Makarovič in Draga Jančarja, ki imata oba mnenje o aktualnih zadevah in ga tudi izražata, a vsak na svojem polu političnega prepričanja. Tu je še Boris Pahor, ki ima v zadnjem času "preroško" vlogo ... Blatnik je želel malce omiliti "preroško" oznako, bolj ustrezen se mu zdi izraz mnenjski voditelji, kar pa pisatelji dandanes niso več pogosto.

Spomnil je na znameniti mit o J. D. Salingerju, avtorju "tistega" romana, ki se je umaknil v osamo in postal - mit. Je torej (ne)dostopnost tista, ki da nekomu mitsko avro? Ne nujno, avtor mora biti po navadi v določeni meri prisoten, če ne drugače, v popularni kulturi, na primer v obliki odrskih in filmskih adaptacij njegovega dela.

Besedilo manj pomembno od avtorja
Je pa, kot so se strinjali vsi trije sogovorniki, v prelomu iz 20. do 21. stoletja prišlo do zanimivega pojava: besedilo samo je postalo manj pomembno od njegovega avtorja. Vse več je dogodkov, ustvarjenih za povečanje prodaje knjig, na katerih avtor razkrije neke druge plasti svojega življenja zunaj samega pisanja - če so zanimive, toliko bolje ... Dejansko je po Blatnikovih besedah neposredna povezava med takšnimi prireditvami in boljšo prodajo knjig dokazana.

Ampak - ali so "do medijev prijazni" avtorji nujno vedno bolj uspešni? Troha je tu omenil primer Herte Müller, ki je v Sloveniji gostovala dvakrat - enkrat pred prejemom Nobelove nagrade, drugič po tem prelomnem dogodku. Ob njenem drugem obisku je dvorana SNG Drama Ljubljana pokala po šivih - zvezda je pač tisti, ki ga pridejo poslušat tudi ljudje, ki niso še nikoli prebrali kakega dela tega avtorja. In gotovo bi takrat v Drami našli kar nekaj takih, ki so si želeli Müllerjevo "zgolj videti v živo".

Nato je bil govor o prodajnih zvezdah, ki pa po navadi niso mitske osebnosti - kot je ugibal Blatnik, najverjetneje zato, ker gre za nekakšne "pisateljske tovarne" (Danielle Steel, Dan Brown, zadnje čase že kar razvpita E. L. James in njenih 50 odtenkov), Koširjevo pa so zanimale izkušnje obeh gostov iz prve roke z avtorji, ki so literarne zvezde, pa sta jih spoznala v živo? Se tudi obnašajo zvezdniško? Noben izmed njiju ni imel zelo slabe izkušnje s kako knjižno "divo", je pa Troha omenil lansko gostovanje Hanifa Kureishija, ki se mu je zdel kot nekdo, ki v javnosti pač igra vlogo "enfant terrible", ki so mu jo nalepili mediji. Blatnik pa je povedal anekdoto o tem, kako je bil v tujini na literarnim večeru z Michelom Houellebecqom, ki je bil pijan kot čep in je ves čas žalil moderatorko, a so pač vsi v dvorani, čeprav so bili nad gostovim vedenjem zgroženi, to nekako pričakovali in tudi sprejeli - Houellebecq je namreč ustrezal mitu o sebi.

Na MMC-jevo vprašanje, ali gosta to, da v Sloveniji prodajne - če že ne literane - zvezde kar pogosto postanejo avtobiografije resničnostnih zvezdnikov in podobnih "slikovitih osebkov", spravlja v slabo voljo? Pravita, da ne, saj ljudi pač ne moreš prisiliti, kakšen naj bo njihov bralni okus. Smo pa, kar se tiče knjig, ki kraljujejo na prodajnih lestvicah, še vedno daleč za bolj "razvitimi" bralnimi narodi, ugotavlja Blatnik. Morda pa, je razmišljal Troha, beremo manj in drugače tudi zato, ker zaradi manjših razdalj manj časa preživimo na sredstvih javnega prevoza, kjer bi se pač morali nekako zamotiti. Morda bi izbrali prav knjigo?