Kot piše v obrazložitvi, Babačić z živostjo, angažiranostjo, z mehkobo velikega srca vnaša v slovensko esejistično krajino pisavo montaignovske vrste. Tej je sledil tudi Rožanc. Kot je še zapisala žirija, avtorja ne družijo le iskrenost, solidarnost, njun proletarski Vodmat, temveč tudi njuna ljubezen do športa. O športu pišeta tako, "da občutimo igro, tovarištvo, eleganco nogometnega gola (Rožanc) in meta na koš (Babačić)".

Pred razglasitvijo je potekal pogovor z letošnjimi nominiranci, ki ga je vodil predsednik Društva Marjana Rožanca Edvard Kovač. Kot je izpostavil, je Babačićeva knjiga pisana z veliko mero duhovitosti in samoironije.

Babačić, kot je povedal, humor vidi kot "nekaj, kar se zgodi", kar je "splet nekih dogodkov ter predvsem srečanj in interakcij z drugimi ljudmi". "In humor se zgodi, če se ne zgodi, ga pa ni." Sebe vidi kot "enega od tistih, ki nikoli ne bi hotel biti smešen na silo", a velikokrat "izpade smešen". "Eni izpadejo smešni, eni pa hočejo biti smešni. In tisti, ki hočejo biti smešni, so včasih zelo naporni. In po navadi je tako, da tisti, ki hočejo biti smešni, a nimajo talenta, nikoli ne odnehajo," je povedal in dodal, da je današnji svet "svet teh, ki nimajo talenta, imajo pa blazno željo".

Kot je še povedal v izjavi po prireditvi, je njegovo življenje en sam paradoks in prav to je morda razlog, da je začel pisati eseje. Esej kot literarna zvrst mu omogoča ogromno prostora. "Lahko se igram, lahko sem samoironičen, kar je zelo redka lastnost pri nas," je povedal in dodal, da samoironija na Slovenskem žal nima veliko prostora, "pa bi ga morala imeti, ker to je najbolj zdravilna ironija".

Esejistiko sicer vidi kot popolno svobodo. "Lahko vzameš kar koli iz življenja, vse lahko uporabiš in to je fantastično. Lahko uporabiš svoje slabosti, prej kot svoje kvalitete, slabosti drugih, slabosti družbe in države ter jih obrneš, zasoliš, popopraš in jih ponudiš bralcu na čisto drugačen način," je povedal. Esej vidi tudi kot zelo komunikativnega, saj se "bralec pogovarja s teboj že med branjem", zato je po njegovem prepričanju velika škoda, da je v Sloveniji "ta za njegove pojme najbolj žlahtna zvrst" podcenjena.

Med finalisti za nagrado, ki jo podeljuje Društvo Marjana Rožanca, so bili letos še Kozma Ahačič z zbirko esejev Kozmologija, Mojca Pišek z esejistično zbirko Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali, Tadej Meserko s knjigo Najprej kultura, potem zdravje in Uroš Zupan s knjigo Arheologija sedanjosti: eseji o knjigah, književnosti in še čem.

Žirijo so sestavljali Ifigenija Simonović (predsednica), Vlado Motnikar, Manca Košir, Jonatan Vinkler in Nada Šumi.

Nagrado za najboljšo esejistično zbirko, poimenovano po pisatelju, dramatiku in esejistu Marjanu Rožancu, na pobudo Nika Grafenauerja podeljujejo od leta 1993. Najprej jo je podeljevala založba Mihelač skupaj s časopisom Dnevnik. Leta 1998 sta založba Mihelač in Nova revija ustanovili Sklad Marjana Rožanca, ki pa je poniknil skupaj z Novo revijo leta 2009. Odtlej nagrado podeljuje Društvo Marjana Rožanca.