Uvodne besede je zapisala žirija za Jenkovo nagrado, ki jo letos prejme Brane Mozetič za zbirko Sanje v drugem jeziku, izdano pod okriljem Škuca v letu 2018. Nagrado podeljujejo v okviru Jenkovih dnevov za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let.

Letošnji Jenkov nagrajenec Brane Mozetič (1958). Foto: DSP/Diana Anđelič
Letošnji Jenkov nagrajenec Brane Mozetič (1958). Foto: DSP/Diana Anđelič

Odnos med osebnim in političnim
Mozetič je v svoji najnovejši pesniški zbirki raziskovanje odnosa med osebnim in političnim prenesel na najbolj intimno področje subjektovega sveta, v sanje, še piše v utemeljitvi. Po besedah predsednice žirije Varje Balžalorsky Antić je s to zbirko "dosegel presežek glede na svoje dosedanje ustvarjanje in ustvaril eno najbolj vznemirljivih pesniških knjig v zadnjem času". Žirijo so sestavljali še lanska dobitnica nagrade Kaja Teržan, Veronika Dintinjana, Matevž Kos in Andrej Ilc.

Kot je še žirija zapisala v utemeljitvi, ki so jo posredovali iz Društva slovenskih pisateljev (DSP), sanje kljub nadvse raznovrstnim kronotopom nosijo vkodirano neko isto arhetipsko situacijo, okrutno vpisano v koordinate naše sodobnosti: samost krhkega subjekta, ki v iskanju bližine drugega vselej znova doživi dramo nenehne izpostavljenosti panoptikumu družbe spektakla, nasilja in nadzora.

Sorodna novica Brane Mozetič: Sanje v drugem jeziku

Subjekt, ki ga sicer žene želja, je pogosto pahnjen v dogajanje ali prisiljen v delovanje, ki mu ga nalagajo skrivni vsiljeni mehanizmi, nemalokrat z obljubo pristnega stika, ki se sprevrže v svoje nasprotje. Drugi, ki bi utegnil predstavljati zatočišče nežnosti, se pojavlja v obliki dejanskih oseb, ki so na tak ali drugačen način zaznamovale življenje sanjajočega, večinoma gre za znane svetovne slovenske in jugoslovanske ustvarjalce (Tomaž Šalamun in Aleš Debeljak ter Jean Genet, Jacques Izoard, Juan Goytisolo ...). Ti so pogosto nosilci neke vednosti ali skrivnosti, ki jo skozi sanjsko zgodbo sporočajo sanjajočemu. Kot še piše v utemeljitvi nagrade, pomemben delež zavzemajo pesmi z erotično gejevsko tematiko, med katerimi velja izpostaviti antologijsko prvo pesem /črn denar/. Kot svojo najljubšo je avtor izpostavil pesem /psiček/. (Preberete jo lahko pod tem prispevkom.)

Današnji čas je veliko bolj svinčen
Letošnji lavreat se je na novico o nagradi odzval z naslednjimi besedami: "Zbirka mi je pomenila vstop v krog prijateljev, s katerimi sem literarno živel in ki jih ni več. Oživil sem jih skozi sanje, da bi mi pomagali preživeti. Nastajala je v nekakšnem polbudnem stanju. In boleče. Sprva je imela naslov Sanje z mrtvimi, toda pozneje sem pesmim dodajal sanje z živimi, in slednjič vse prepletel v svet, iz katerega je smrt dobesedno izginila. Verjetno tudi bolečina, da je ostal vitalizem nekega drugega jezika. Ki ga razumemo ali pa tudi ne."

Sicer je Mozetič že v letu 2003 prejel Jenkovo nagrado, ki mu jo je prinesla zbirka Banalije. V sporočilu, ki so ga posredovali iz DSP-ja, je tudi obudil spomin na tedanjo izkušnjo: "Tedaj je bila ta nagrada eksces, prvič je bilo nagrajeno delo, ki je vsebovalo eksplicitne gejevske vsebine." Dodal je, da ne ve, ali je 17 let pozneje kaj bolje. "Ne vem, ali so se tudi tokrat v komisiji kopja kresala kot tedaj. Vem pa, da je danes čas dosti bolj svinčen. In da ministrstvo za kulturo poleg 23 organizacij neodvisne kulture prav zdaj meče na cesto tudi založbo, ki je izdala obe moji nagrajeni knjigi," je zapisal in dodal: "Morda sem zato še bolj hvaležen komisiji, ki me je nominirala in celo nagradila, kar mi daje upanje, da nas ni malo, ki se upiramo zlu."

Sorodna novica Spletni Jenkovi dnevi, ki bi sicer za deset dni zavzeli Kranj in okolico

Zmagovalna zbirka letos izbrana izmed več kot 100 naslovi
Slavnostna podelitev Jenkove nagrade 2020, ki bi bila sicer del Jenkovih dnevov, je prestavljena na december oziroma za nedoločen čas. Dnevi v spomin na Simona Jenka običajno potekajo med 18. in 27. oktobrom, saj se je ta pesnik in pisatelj rodil 27. oktobra 1835 v Podreči pri Mavčičah in umrl 18. oktobra 1869 v Kranju. Organizatorji so se letos zaradi razglašene epidemije odločili za virtualno izvedbo dogodkov.

Za Jenkovo nagrado so bili letos nominirani še Maja Vidmar z zbirko Pojavi, Uroš Zupan z zbirko Sanjska knjiga, Lucija Stupica z zbirko Točke izginjanja in Jana Putrle Srdić z zbirko Oko očesu vrana. Žirija je izbirala med več kot 100 zbirkami, odločitev o finalistih in zmagovalcu pa je bila sprejeta soglasno.


Dobil sem čisto majhnega psička. Čisto kuštravega, da se je glavica komaj videla. Le modri očesi sta bleščali. Bil je tako lep, da ga je hodilo gledat vse mesto. A kar naprej se je nekam izgubljal. Iskali smo ga in iskali, klicali ter sklepali roke. Potem ga nismo več našli. Šele čez čas je nekdo povedal, da ga je nek Italijan skril v svoji hotelski sobi v omaro. Verjetno ga je vzel s sabo. Doma ga je spremenil v človeško bitje. Ampak temu nismo verjeli.

Brane Mozetič: /psiček/