Saviano in Rushdie sta v Stockholmu spregovorila tudi o svobodi govora, ki je po njunem mnenju vedno bolj omejena. Foto: EPA
Saviano in Rushdie sta v Stockholmu spregovorila tudi o svobodi govora, ki je po njunem mnenju vedno bolj omejena. Foto: EPA
Savianova Gomorra jasno spregovori o zločinih, ki jih je zakrivila kamora, navaja dejstva številke in imena, ter kmoro predstavi kot mednarodno vprašanje in ne le kot težavo Neaplja. Foto: EPA
Salman Rushdie se je celo desetletje skrival, dokler se iranska vlada leta 1998 ni oddaljila od obsodbe Ajatole Homeinija in izjavila, da ne bodo podpirali poskusov uboja Rushdieja. Foto: EPA

Italijanski in britansko-indijski pisatelj sta o svojih izkušnjah z grožnjami s smrtjo, spregovorila na skupni okrogli mizi, ki jo je v Stockhomu organizirala Švedska akademija, znana po vsakoletnem podeljevanju Nobelove nagrade (tudi za književnost). Oba pisatelja sta s svojim delom razburila ljudi oziroma organizacije, ki so jim zaradi zapisanih besed stregle po življenju, kar je ob njun bok pripeljalo varnostnike.

Preglasen za kamoro
Roberto Saviano je s svojim romanom Gomorra stopil na žulj neapeljske različice mafije, kamore. Pravzaprav Savianovo pisanje niti ni toliko razburilo kamore, vse dokler delo ni postalo svetovna uspešnica in je pritegnilo ogromno bralcev, po njem pa so posneli istoimenski film. Kamore namreč niti ne moti toliko, da se o njej piše in poroča v lokalnih časopih, čim pa novice in dejstva o njihovih dejanjih preidejo do začrtane meje, pa so njihovi avtorji že ogroženi.

Nikdar več v Iran
Splošno znano je, da je nad glavo britanskega pisatelja indijskega rodu Salmana Rushdieja prejšnji verski voditelj Irana, ajatola Homeini, leta 1989 izrekel fatvo (smrtno obsodbo). Razlog je bil roman Satanski stihi, ki se na nanaša na t. i. satanistične verze; glede na zgodnje biografije Mohameda je bil muslimanski prerok z ukano prisiljen razkriti verze Satana kot del Korana, pozneje pa naj bi jih po naročilu nadangela Gabriela umaknil.

Vse več ogroženih pisateljev
Saviano in Rushdie sta pred približno 450 poslušalci, ki so ob vstopu v Veliko dvorano Švedske akademije morali pokazati identifikacijski dokument, opozorila, da veliko njunih stanovskih kolegov vse od Kitajske pa do Mehike prav tako živi v strahu pred smrtjo zaradi takšnih in drugačnih groženj. Spomnila sta se na enega izmed najbolj tovrstnih razvpitih primerov v zadnjem času; na primer ruske novinarke Ane Politkovske, ki naj bi jo ubili zaradi knjige, ki jo je izdala.

Tajnik akademije Horace Edgdahl je poudaril, da pisatelja nista žrtvi. Pohvalil je njuna prizadevanja za okrepitev svobode govora. Grožnje s smrtjo Rushdieju so tedaj razsvetlile religiozni fundamentalizem, je dejal Edgdahl. Grožnje Savianu pa po njegovih besedah pomenijo privatizacijo monopola nad nasiljem.

Omejeno svobodno gibanje
Saviano je tudi povedal, da je bilo zanj pisanje oblika nekakšnega upora, kljub temu pa je ob grožnjah pogosto pomislil, da ni pravično, da so ga lastne besede oropale svobode gibanja in predvsem svobode bivanja.

Rushdi pa je spregovoril o lastnih izkušnjah z varovanjem, ki ga je pogosto oviralo pri vsakdanjem življenju. Pisatelji, ki jim grozijo s smrtjo, se morajo boriti s tem, kako bodo ostali živi, oziroma kako sploh "voditi" življenje, pri čemer so vse praktične zadeve, na primer rezervacija letalskih vozovnic ali najem varnega bivališča, velika težava.

L. Š.