Mario Sàbato je o svojem očetu Ernestu posnel dokumentarni film, ki bo premierno na ogled danes ob 23.30 na 1. programu Televizije Slovenija.
Konec aprila je umrl Ernesto Sàbato, eden največjih južnoameriških piscev, za Argentince simbol intelektualne zrelosti moderne argentinske družbe.

Argentinski pisatelj Sabato je umrl dva meseca pred stotim rojstnim dnem. Je avtor eksistencialistične mojstrovine Predor, dobitnik Cervantesove nagrade in glasen kritik zločinov iz časa vojaške diktature.

"Od nekdaj sem se bal prihodnosti, kajti v prihodnosti je, med drugim, tudi smrt," je v knjigi Dialogi s Jorgejem Luisom Borgesom - z velikim argentinskim postmodernistom sta bila, čeprav dolga leta "ločena" zaradi različnih političnih stališč, dobra prijatelja - v sedemdesetih zapisal Ernesto Sábato.

Znanstvenik, ki je prisluhnil glasu muze
Pisatelj italijansko-albanskega porekla se je leta 1911 rodil v vasici Rojas. Preden se je po "večji eksistencialni stiski", ki jo je spodbodla druga svetovna vojna, leta 1943 zapisal literaturi, je bil ugleden fizik (med drugim je študiral na Tehnološkem inštitutu v Massachusettsu (MIT), delal na inštitutu Curie v Parizu in doktoriral iz kvantne mehanike).
Sábato ni zapustil nepregledno obsežnega literarnega opusa. Trije od njegovih šestih romanov so prevedeni tudi v slovenščino: poleg Predora (El túnel, 1948) sta to še Abadon, pokončevalec (Abaddón el exterminador, 1974) ter Grobovi in junaki (Sobre héroes y tumbas, 1961). Napisal je tudi več kot deset knjig esejev o literarnih, znanstvenih in političnih temah.

Odločitev za drastično spremembo poklica je bila očitno pravilna: že njegov literarni prvenec, Predor, je obveljal za eksistencialistično klasiko; med njegove oboževalce sta se med drugim prištevala Thomas Mann in Albert Camus. Prav Camus se je za francosko izdajo romana zavzel že, ko ga ni hotel izdati noben argentinski založnik. Predtem je temni psihološki roman, študija tega, kako se ljubezen preobrazi v sovraštvo, luč sveta ugledala le v literarni reviji Sur. Predor, podobno kot vse poznejše Sabatovo pisanje, zaznamujejo močna ironija, pa tudi priokus grenkobe in pesimizma.

"Desaparecidos" in njihove usode
Pisatelj, čigar zaščitni znak so bila zatemnjena očala, krtačasti brki, pleša, je bil v očeh Argentincev narodni junak. Po koncu zloglasne vojaške diktature, ki je deželo v primežu stiskala med letoma 1976 in 1983, ga je namreč predsednik Alfonsin imenoval na čelo narodne komisije za izginule (CONADEP), ki je odstirala usodo deset tisoče Argentincev, oporečnikov sistemu, ki so bili zaradi svojih prepričanj ugrabljeni in ubiti. Komisija je zbrala za petdeset tisoč strani srhljivih podatkov, ki so pričali o sistematičnem zatiranju, mučenju in posiljevanju vseh, ki so bili osumljeni simpatiziranja z levičarsko gverilo. Poročilo komisije iz leta 1984, sicer naslovljeno Nunca Más (Nikoli več), a znano kar kot Informe Sábato, je omogočilo obsodbo vojnih zločinov in pregon tistih, ki so jih povzročili.

Sovražnik leksikonskih opredelitev
Sábato se v soju žarometov in na piedestalu mlajših generacij ni dobro počutil. Čeprav ga je v oblake seveda povzdigovala predvsem levica, se je vedno ogibal vsakršni strankarski pripadnosti. "Nisem član nobene stranke, podpiram pa vse, kar je dobro za to bolehno deželo in se zoperstavljam vsemu, kar se mi zdi korumpirano, hinavsko in umazano." Na stara leta je bil po lastnih besedah bližje "anarhokrščanstvu" kot pa aktivnemu komunizmu svoje mladosti.

Prav tako je odklanjal omejitve literarnega predalčkanja: "Do literature imam podoben odnos kot gverilec do redne vojske," je godrnjal. Zadnja leta je trpel za hudo depresijo, zaradi katere je čas preživljal za zaprtimi vrati svojega doma, kjer se je posvečal svoji drugi umetniški strasti, slikarstvu.
Pred vsem drugim je bil Ernesto Sábato humanist - pa čeprav je bil prepričan, da je človek najbolj zlovešča med zvermi. "Življenje je tako kratko in njegova teža tako velika, da je treba, ko se ga človek ravno počasi nauči živeti, že umreti."