Gre za prvoosebno pripoved in izpoved, v katerem imajo posebno mesto štiri ženske iz njegovega življenja. Tako je roman poln retrospektiv in premišljanj o bolezni, ljubezni in smrti.

Prejemnik prvikrat podeljenega kresnika in edini nagrajenec po smrti
"Z izborom se simbolno vračamo v prvo leto kresnika 1991, leto rojstva slovenske države, in 'kristaliziramo' četrt stoletja romaneskne bere na Slovenskem," piše v današnjem Delu. Kovačič je bil namreč prvi, ki so mu 23. junija 1991 nadeli kresno krono za roman Kristalni čas, in hkrati tudi edini, ki je kresnika prejel posthumno, leta 2004 za roman Otroške stvari, svoje zadnje dokončano delo. Umrl je 1. maja še v istem letu.

Poleg Kovačiča še Jančar in Vojnović
Med 25 dosedanjimi dobitniki kresnika je osemnajstčlanska žirija prejšnji teden izbrala pet romanov, ki so bili v igri za srebrnega kresnika. Poleg omenjenih Kovačičevih romanov so bili to še Katarina, pav in jezuit ter To noč sem jo videl Draga Jančarja in Čefurji raus! Gorana Vojnovića.

Člani žirije Kresnik 25 so delo brali v kontekstu celotnega pisateljevega opusa. Vanesa Matajc meni, da je Kristalni čas, skupaj s še nekaj predhodnimi Kovačičevimi romani, ustvaril novo pisanje resničnosti v slovenski pripovedni prozi, Tina Vrščaj pa meni, da je Kristalni čas "vrhunska literarna mojstrovina, Lojze Kovačič pa največji slovenski pisatelj dvajsetega stoletja".

Kovačičev proustovski projekt pa se Tomu Virku zdi vrhunec slovenske proze sploh, Matej Bogataj pa roman bere kot trenutek, ko so utrjenemu in malo tudi utrujenemu avtorju dostopni vsi ključni trenutki njegovega življenja in ko se zgostijo vsa prepričanja in razmišljanja, on pa jih uspe literarno suvereno in v skladu z asociacijsko logiko izpisati, povzema današnje Delo.

"Človek med naključjem in nujnostjo"
Ko so Lojzeta Kovačiča kmalu po podelitvi nagrade kresnik za roman Kristalni čas vprašali, kaj je bistvo romana, je odgovoril: "Človek med naključjem in nujnostjo. Naključje, da smo prišli na svet, ko pa vdihnemo zrak tega sveta, nas že vključijo v nujnost: v graditev civilizirane družbe, zakonov, predpisov."

Kovačič je zaradi svojih literarnih in avtobiografskih prispevkov redno prihajal v spor z ideologi komunistične partije. Njegova literarizirana biografija obsega pet novelističnih zbirk in več kot deset romanov. Poleg že omenjenih med drugimi še deli Resničnost in Pet fragmentov ter trilogijo Prišleki.

Ena najpomembnejših avtorsko izpisanih podob slovenske polpreteklosti
Poleg literature za odrasle je tudi avtor številnih pravljic, slikanic, kratke proze in radijskih iger za otroke. Časnik Delo navaja še, da Kovačičeva literatura predstavlja eno najpomembnejših in avtorsko izpisanih podob slovenske polpreteklosti, niso pa dočakala veliko prevodov in prav tako niso zaživela na filmu.

Tudi izseljenec, brezdomec, novinar in obsojenec
Lojze Kovačič se je rodil 9. novembra 1928 v Baslu v Švici, v izseljenski družini. Leta 1938, ko so švicarske oblasti pred začetkom 2. svetovne vojne izgnale vse izseljence, ki niso imeli švicarskega državljanstva, je skupaj z družino prišel v Slovenijo, očetovo rodno deželo. Sprva je živel v Cegelnicim, nato pa v Ljubljani, kjer je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo in pedagoško akademijo.

Leta 1944 mu je umrl oče, nato pa je nova jugoslovanska oblast pregnala še njegove domače v begunsko taborišče v Avstriji. Po posredovanju kulturniškega vrha je v Sloveniji lahko ostal le mladi Kovačič. Živel je v Domu Ivana Cankarja, bil tudi brezdomec, kratek čas zaposlen kot novinar na Mladini.

Med služenjem vojaškega roka je bil kaznovan in obsojen na pol leta kazenskega bataljona. Zaradi objave prvega nadaljevanja romana Zlati poročnik v Besedi je bil postavljen pred sodišče, revija pa ukinjena. Od leta 1963 do upokojitve je bil zaposlen kot umetnostni pedagog v Pionirskem domu v Ljubljani.