Mahlerjeve stripe največkrat opisujejo kot minimalistične, sam temu reče, da so učinkoviti. Zanj je pomembno, da idejo hitro in neposredno prenese na papir, tako ustvarjena risba pa potem na podoben način nagovori bralca.

A za doseg jasne in lakonične stripovske podobe, ki jo povezujemo s tem sodobnim stripovskim klasikom, je bilo potrebnih veliko risb. Razvijal jo je z leti, v katerih je postopoma spoznaval odvečnost tistih elementov stripa, ki sicer dokazujejo avtorjevo spretnost, za samo sporočilo pa niso bistveni.

Leta 1969 na Dunaju rojenega in živečega avtorja je stripovska umetnost osvojila, ko je imel 19 let, in odtlej vnema ni popustila. Začel je služiti z risanjem, in četudi je brez formalnega likovnega šolanja, je vse do danes ostal zvest stripu in ilustraciji. Pravi, da se je oblikoval ob starejših časopisnih stripih, ki so znali hitro povedati bistvo, dolge zgodbe pa ga nikoli niso zares pritegnile. Prav tako je od malih nog najraje prebiral humorne stripe, kakršne navsezadnje tudi najraje ustvarja.

Od stripovskih mojstrov so nanj vplivali klasiki, kot so George Herriman, Winsor McCay in Lyonel Feininger, med sodobnejšimi Kaz. Vendar je bila to le ena vizualna veja, ob kateri je rastla njegova poteza, navdih je našel tudi pri drugih vizualnih umetnikih, na primer postrojenih stiliziranih figurah avstrijskega umetnika Oswalda Tschirtnerja.

Za Mahlerja je ključna jasnost, ne mara pa del, v katerih umetnik bahaško dokazuje svojo virtuoznost. Zanima ga le umetnost, ki je iskrena in neposredna.

Stripovski mojster se ponaša z opusom več kot petdesetih naslovov, a gotovo bo v pogovoru v Ljubljani (v soboto se bo v Vodnikovi domačiji ob 20.00 z njim pogovarjala Anja Golob) beseda tekla tudi o edinem doslej v slovenščino prevedenem risoromanu Alica v Sussexu, ki je pri založbi VigeVageKnjige – ta Mahlerja tudi gosti – izšel lani.

Risoroman je preplet dveh literarnih klasik, Alice v čudežni deželi Lewisa Carrolla in Frankesteina v Sussexu H. C. Artmanna ter obenem sijajen povzetek bistva Mahlejevega stripa.

Nadarjeni humorist, ki ga zanima absurdni moment zgodbe in podobe, pripoveduje z izčiščenim prizoriščem in minimalistično risbo, pri figurah pa odsotnostjo mimike, ki se ji ogne tako, da figuram odvzame oči in usta, ključna izpovedovalca čustev. To preprostost in redukcijo spari z grotesko, zato so njegove figure vedno pretirano stlačene k tlom, ali pa razpotegnjene v višino, ob odsotnosti oči in ust je nos toliko bolj pretirano podaljšan, drobcene nožice pa kratke, kot se le da.

Črpanje iz literarnih klasik ...
Na eni strani so Mahlerjeva dela polna literarnih referenc, naslonov na klasike, kar je navsezadnje celotno izhodišče Alice v Sussexu, ki združuje dve klasiki in ju v risoromanu tudi jasno citira. Na ta račun se celo pošali v sličici o procesu o avtorskih pravicah ("En nepremišljen citat in že si ob glavo!"). Literatura Mahleju predstavlja predvsem neizčrpen vir anekdot, vsebinsko izhodišče za niz podob. Velik vrelec navdiha so zanj tudi filmi – pred leti je izdal strip Das Ritual, v katerem se podaja v zakulisje nastajanja Gozdile oziroma kaiju filmov. Ne glede na to, ali gre za literarno ali filmsko pripoved, je princip ustvarjanja enak – vzeti vsem dobro poznano zgodbo in jo s svojimi poudarki prenesti v lastno slečeno, jedrnato in duhovito stripovsko govorico.

... in likovne tradicije
Na drugi strani je v podobah občutiti premišljevanje o likovnih vplivih na razvoj stripa in o sami umetniški formi stripa. Ta seveda sam po sebi veliko dolguje in navsezadnje pripada tudi likovnemu ustvarjanju, liniji, ki jo vlečemo vsaj do srednjeveškega rokopisnega slikarstva, a pri Mahlerju se zdi, da ima zavezanost tej dediščini ves čas v zavesti. Kaže se v oblikovanju okvirjev, ki se ponekod vedejo kot klasični določevalci stripovskega polja, drugje pa drobijo s fantazijo v sanje potopljene Alice, v oblikovanju prizorišča in prostoru, ki ga zna nameniti nemara nepomembnemu, a estetsko premišljenemu trenutku v zgodbi. Mahlerjevi risoromani so torej nesramežljiv spoj ključnih elementov stripovske umetnosti – literature, h kateri se z jasnimi citati vrača v večini svojih del (poleg Alice, ki je v izvirniku izšla leta 2013, so tu še Benhardovi Stari mojstri, 2011 in Proustovo V iskanju izgubljenega časa, 2017), in vizualne umetnosti.

"Rada bi vedela, kaj je hujše: da te mačka požre, te kamen ubije, te pošast nadleguje in pretrpiš na sploh vse, kar se mi je strašnega dogodilo, ali ostaneš tu in ne počneš nič," je tisto veliko vprašanje, ki si ga zastavi Alica v Sussexu, potem ko se izvleče iz sanj oziroma zajčje luknje (pravzaprav dimnika, če smo natančnejši), in pokaže na tisto ključno vrednost umetnosti, ki ne ponuja le bega iz dolgočasne realnosti, pač pa v vsej svoji neprijetnosti in teži v resnici bolj pronicljiv ugled te iste resničnosti, od katere skušamo ubežati. V tem premore Alica iz Sussexa vse, kar premorejo "veliki", torej "visoka" kultura, "resna" literatura, v primerjavi s katero je strip še vedno v marginaliziranem položaju.

A Mahlerjevo črpanje iz literarnih klasik ni dobrikanje takšni "pravi" literaturi v želji, da bi se ji približal. "Kot oblika umetnosti je strip sam po sebi dovolj močan in se mu ni treba prilizovati visoki kulturi," je lani dejal v pogovoru za Tagesspiegel.

Branje stripa zahteva napor
Čeprav se stripu očita lahkotnost, zahteva ta po avtorjevem mnenju pogosto več napora, saj se v njem prepleta večji nabor stvari, ki jih je treba povezati. "Branje stripa je delo, ni zabavno kratkočasje," razmišlja stripar. V knjigo se je pogosto zlahka poglobiti, strip pa je tista nišna v umetnosti, ki zahteva ljubezen do knjižne forme in same podobe.

Bistvene so barve, umetnost, vpeljava figur, ne pa samo dogajanje, je še prepričan. Zato morajo biti okvirji pregledni, podoba pa ne sme biti preobremenjena. Tako kot kakovostna knjiga ne potrebuje veliko strani, tudi strip ne potrebuje prenatrpanosti, ampak je njegova vrednost prej v jasnosti in prečiščenosti, je Mahlerjev kredo.

Moč jasnega stripa, slečenega vsega odvečnega
Najbolj silovita je tista stripovska podoba, ki je slečena vsega odvečnega in osredotočena na zgovorno drobceno figuro, ki tudi brez obrazne mimike izrazi celo paleto razpoloženj. Tudi ko je takšna figura na listu, v stripovskem okvirju povsem sama, brez prave umeščenosti v prostor in čas, ponudi vizualno poslastico, ki je kljub nenarativnosti narisanega prizora lahko raztegnjena čez celotno stran. Kot so bile pred stoletji, ko so iluminatorji začrtali še danes veljavna pravila stripovskega pripovedovanja, posebej cenjene celostranske knjižne iluminacije, ki niso nujno služile kot odločilne epizode pripovedi, ampak morebiti le ravno prav premišljena simfonija likovnih elementov, idealnih za silovit slikovni postanek in nagovor.