"Nekdanji jugoslovanski predsednik Josip Broz - Tito je bil simbol ne samo določenega obdobja, ampak tudi določene politične ureditve in načina življenja, njegova smrt pa je napovedovala spremembo", je solze številnih državljanov ob objavi novice o Titovi smrti pojasnila predstojnica Inštituta za kulturne in spominske študije Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) Tanja Petrović.

Tanja Petrović je jezikoslovka in antropologinja. Zanimajo jo rabe in pomeni socialistične in jugoslovanske dediščine v družbah nekdanje Jugoslavije in družbene in kulturne identitete in spominske prakse na tem območju. Poglablja se tudi v problematiko vloge jezika v oblikovanju identitete, spomina in ideologij. Je predstojnica Inštituta za kulturne in spominske študije in predavateljica na doktorskem programu Primerjalni študij idej in kultur, Podiplomska šola ZRC SAZU.

Prav danes mineva točno 39 let od smrti Josipa Broza - Tita. Tanja Petrović je v oddaji NaGlas! na TV Slovenija pojasnila, zakaj je še vedno precej živ spomin na njegovo smrt v UKC-ju Ljubljana.

Čeprav je minilo skoraj 40 let, se vsak še vedno spominja, kje je bil 4. maja 1980. Zakaj?
Spomin nanj je to, kar v teoriji spominskih študij imenujemo flashbulb memories. To so tisti spomini, ki se jih tako živo spomnimo, kot da bi bil v tistem trenutku osvetljeni s bliskavico fotoaparata. Ne spomnimo se samo dogodka, ampak tudi, kje smo mi bili v tem trenutku, kakšen je bil dan, kakšno je bilo vreme, kaj so delali drugi ljudje okoli nas. Pomembna razloga sta sama teža in pomembnost dogodka. Enako pomembna pa je njegova mediatizacija. Primerljiv dogodek je 11. september, ki se ga tudi spomnimo na ta način. Bolj ali manj vsi točno vemo, kje smo bili, ko smo prvič zagledali stavbi v New Yorku, ki sta ju zadeli letali. V primeru Tita je enako. Razen samega našega osebnega spomina na izjemnost tega spomina vplivajo tudi ikonične podobe modrega vlaka, ki pelje od Ljubljane proti drugim delom Jugoslavije; ljudi ki stojijo ob progi; Titovega pogreba z vsemi pomembnimi državniki itn. To je vedno kombinacija medijskih podob z našimi osebnimi spomini in izkušnjami.

Tisti dan so jokali prav vsi – od nogometašev na tekmi Crvena zvezda ‒ Hajduk v Splitu, do navadnih ljudi. Kaj so pomenile te solze?
To je zelo zanimivo vprašanje, na katero ne moremo dati enotnega in enoznačnega odgovora. V vsakem primeru je bil Tito simbol ne samo določenega obdobja, ampak tudi določene politične ureditve, načina življenja, samodojemanja državljanov in njegova smrt je na neki način napovedovala spremembo. Kako dramatična ta sprememba bo v naslednjih letih, ali je kdo lahko sploh to sanjal, to je drugo vprašanje.

Je bila Titova smrt začetek konca Jugoslavije? So to ljudje zaslutili že takrat? Konec nekega poglavja zgodovine?
V nekem smislu mogoče, ne glede na vse, kar se je zgodilo, tega si niso mogli predstavljati. Spomnimo se, da so na dan, ko se je začela vojna v Sarajevu, Sarajevčani še vedno trdili, da nič ne bo. Po drugi strani pa je bilo že konec 70-ih jasno, da se gospodarsko, politično napovedujejo zelo pomembne spremembe, ki bodo jugoslovanski socializem peljale v neko novo smer glede na to, kaj je bilo v prejšnjih tridesetih letih.

Ali dejstvo, da se tega dne še vedno spominjamo, pomeni tudi, da v spominu ohranjamo samo pozitivno plat Tita, na negativno pa pozabljamo?

To je zelo pogosto argument, ko omenjamo socializem. Jaz bi ga malo bolj zakomplicirala in malo bolj resno vzela pozitivne spomine. Kot sem dejala, Tito je ne samo simbol nekega določenega časa, ki je seveda zelo drugačen od obdobja, v katerem se danes nahajamo, ampak je to bilo obdobje, globalno gledano, druge polovice 20. stoletja, ko so ljudje še vedno imeli precej jasno vizijo in svetlo vizijo prihodnosti. Ko so se lahko tudi čustveno navezovali na neko utopijo, ki je danes ni več. To je seveda po neki strani tudi paradoksalno, ker je to bil čas hladne vojne, ko se je vsak čas lahko zgodilo, da atomska bomba uniči svet, ki ga poznamo. Ampak, ne glede na to je v tem trenutku bila ideja o prihodnosti nekaj, s čimer so se ljudje veliko bolj lahko identificirali kot danes.

Kako je treba torej razumeti spomin na Tita? Ne gre za nostalgijo?
Tako. Nostalgija sama po sebi ni kletvica in ni politično povsem nerelevantna zadeva. V neki meri zagotovo gre za nostalgijo, ampak gre tudi za nostalgijo po ureditvi, kjer so se ljudje vseeno bolj čutili akterje samih družbenih procesov, v katerih so sodelovali. Gre tudi za obdobje, ko je bila socialna varnost višja, ko je bilo varstvo delavskih pravic večje. Ko je bilo zdravstvo dostopnejše. Ljudje so seveda bolj nostalgični do takšnih časov, ampak ta nostalgija je nekaj, kar je treba jemati zelo resno, in nekaj, kar ima svoj politični potencial.